Od nedeljskega kosila pri stricu, kjer je enajstletni Fabio Soli gledal finale svetovnega prvenstva v odbojki, do selektorske klopi Slovenije je minilo 35 let. V Riu de Janeiru je takrat Italija s 3:1 premagala Kubo in prvič postala svetovni prvak. Zadnjo točko je dosegel Lorenzo Bernardi, eden od junakov generacije, ki je zaznamovala italijansko odbojko. Soli, ki je odraščal v Formigineju, približno deset kilometrov južno od Modene, se je dve leti pozneje dokončno zapisal odbojki.
»Prihajam s podeželja, moje korenine so med vinogradi,« rad pravi o sebi. Kot otrok je bil ves čas v gibanju, nekaj časa ga je pritegoval tudi nogomet, toda odbojka je v okolju, iz katerega prihaja, imela posebno mesto. Kot podajalec se je prebil do italijanske serie A, kjer je zbral 136 nastopov, z Modeno pa osvojil tudi pokal Challenge. Vseeno je na svojo igralsko pot vedno gledal precej samoironično. »Trener sem postal že relativno zgodaj, saj sem bil povprečen odbojkar,« je povedal. V intervjuju za VolleyBrains je dodal, da je bilo prav to zanj kot trenerja celo koristno, saj se je moral naučiti začeti na dnu.
Na začetku igralske poti je nekaj časa združeval odbojko in delo, saj ni bil prepričan, katero pot izbrati. Nato se je odločil za odbojko, opustil delo in se vpisal na Univerzo v Bologni, kjer je končal magistrski študij športnih ved. Njegovo magistrsko delo je bilo posvečeno uspešnosti podajalca med tekmo, analiziral pa je tudi biomehaniko Valeria Vermiglia, enega najboljših italijanskih podajalcev tistega časa.
Pri odbojki Soli najprej vidi igro, ne zgolj sistema. Trener mora po njegovem razumeti, kaj zmorejo njegovi igralci, svoje zamisli razvijati na treningu in jih po potrebi prilagoditi. Zato mu ni dovolj, da igralec zgolj izvede navodilo, temveč mora razumeti igro in znati sprejeti pravo odločitev. Podobno ga vidi tudi Jan Kozamernik, ki ga je Italijan dve leti vodil v Trentinu. »Imava podobno mentaliteto, podobno gledava na stvari. Mislim, da sva oba zelo delovna in to je nekaj, kar naju je povezalo,« je povedal slovenski reprezentančni bloker.
Do pokala Challenge v treh različnih vlogah
Trenersko pot je začel tam, kjer se je začela tudi njegova igralska – v Modeni. Pri članski ekipi je bil pomočnik Silvana Prandija in Danieleja Bagnolija, s katerim je pozneje odšel v Fenerbahče. V Carigradu je osvojil turški superpokal, po Bagnolijevem odhodu za nekaj časa prevzel vodenje ekipe, nato pa se kot pomočnik Daniela Castellanija podpisal še pod eno zmago v pokalu Challenge. Štiri leta pozneje je ta pokal osvojil še tretjič, takrat z Ravenno v vlogi glavnega trenerja. Vmes je vodil Soro in jo popeljal v serie A1, ob Ravenni pa je bil trener še v Monzi in Cisterni. Med letoma 2014 in 2016 je bil pomočnik selektorja italijanske ženske reprezentance Marca Bonitte, ki je pred prihodom Alessandra Oreficeja vodil tudi slovensko žensko izbrano vrsto. Leta 2022 je prvič prevzel samostojno vodenje članske reprezentance, ko je postal selektor Estonije.
Ko je leta 2023 prevzel Itas Trentino, je bil že trener z več kot desetletjem izkušenj na različnih ravneh. Že leto pozneje je osvojil ligo prvakov, nato pa še italijansko prvenstvo. Po dveh sezonah je zapustil Trentino in prevzel Verono. Ob klubskem izzivu pa je prišla tudi ponudba, ki je pomenila naslednji korak v njegovi karieri – slovenska reprezentanca. »Vodenje vrhunske reprezentance je bila ena od mojih velikih želja že na začetku trenerske poti,« je povedal. Ko ga je agent poklical in mu sporočil, da se je pojavila možnost za slovensko klop, ni potreboval veliko časa za premislek: »Nemudoma sem bil navdušen.«
Najprej razumeti, šele nato spreminjati
Prihod v Slovenijo je bil zanj poseben tudi zato, ker ni želel biti tujec, ki pride s svojim sistemom in pričakuje, da se mu vsi prilagodijo. Najprej je želel razumeti okolje in predvsem, kaj je reprezentanco pripeljalo tako daleč. Zato je v strokovni štab vključil nekdanjega slovenskega reprezentanta Gregorja Jerončiča, ki je dolga leta igral v Italiji. Ne le zaradi njegovih trenerskih sposobnosti, temveč tudi zaradi poznavanja slovenskega okolja in dinamike med igralci.
Soli je od začetka vedel, da ga čakata dve nalogi: ohraniti visoko raven izkušene generacije in hkrati postopoma uvajati mlajše igralce. Obe nalogi je želel povezati. Pri delu ga zato ne zanimajo le rezultati, temveč tudi širina kadra, raven igre in napredek igralcev. Pri tem je hitro odkril nekaj, kar ga je presenetilo. Mladi slovenski igralci po njegovih besedah zelo dobro razumejo, kaj pomeni igrati za reprezentančni grb. »To ni stvar, ki je v svetu pogosta. To ni običajno niti v Italiji,« je dejal.
Njegov pogled se je pokazal tudi na zaključnem turnirju lige narodov. Po polfinalnem porazu s Poljsko je brez olepševanja povedal, da je Slovenija trpela na vseh področjih in da je bila razlika med ekipama velika. Če želi tekmovati z najboljšimi, je dejal, mora dvigniti svojo povprečno raven. Dva dni pozneje je z zmago nad Japonsko osvojila prvo bronasto kolajno v ligi narodov.
Podobno se je ekipa odzvala tudi na evropskem prvenstvu. Po uvodnih zmagah nad Slovaško in Švedsko je sledil nepričakovan poraz proti Grčiji z 1:3, ki je ekipo še dodatno dvignil. Sledila je zmaga nad Češko, s katero si je Slovenija že zagotovila drugo mesto v skupini, vendar se je na tej tekmi poškodoval kapetan Tine Urnaut. Zaradi poškodbe tetive stopalnega loka je moral prvenstvo končati. Soli se je na nov položaj odzval hitro. V reprezentanco je poklical Klemna Čebulja, ki je po olimpijskih igrah v Parizu začasno prekinil reprezentančno pot. »Ko se zgodi nekaj takšnega, moraš biti pripravljen na odziv,« je ob Čebuljevem prihodu povedal slovenski selektor. Dolgoletni kapetanov soigralec se je ekipi pridružil s klubskih priprav v Rzeszowu in že v Torinu pomagal zapolniti nastalo vrzel.
Za vsemi analizami in taktičnimi načrti je Soli človek, ki ostaja močno povezan z domačim okoljem. Z ženo Eleno sta skupaj od leta 1997, njuno družino pa dopolnjuje pes Renna. Ko ima prosti čas, je najraje doma. »Nimam dovolj časa, da bi bil nekdo drug zunaj dvorane,« je odgovoril na vprašanje, kdo je zunaj odbojke.
Njegov športni vzornik je bil Ayrton Senna. Težko bi bilo drugače: Soli je odraščal v bližini Maranella, avtomobilskega središča le nekaj kilometrov od Formigineja. Ko je brazilski dirkač leta 1994 po nesreči v Imoli umrl, je Soli jokal. Med športnimi osebnostmi ceni tudi Carla Ancelottija in njegovo knjigo Il leader calmo (Mirni vodja), posvečeno umirjenemu vodenju.