Digitalni svet je danes pomemben del odraščanja. Otroci in mladostniki se prek telefonov, družbenih omrežij in različnih spletnih platform družijo, zabavajo, učijo in izražajo svoje mnenje. Vse to pa prinaša tudi nova tveganja, med njimi spletno medvrstniško nasilje, pri katerem se lahko neprijetna izkušnja, ki se je nekoč končala po pouku, nadaljuje tudi doma – na telefonu, v skupinskem klepetu ali na družbenem omrežju.
Šolski zvonec več ne reši težav
Nekoč se je vedelo: ko je zazvonil konec zadnje šolske ure, so se otroci porazgubili domov in morebitnih nevarnosti je bilo konec. Danes je drugače, saj je splet tu 24/7.
Pri spletnem nasilju je posebej zahtevno to, da otroku lahko sledi praktično povsod. Sporočilo, žaljiv komentar ali posnetek se lahko pojavi kadar koli, vsebina pa se lahko hitro širi med vrstniki. Otrok zato tudi doma morda ne dobi občutka, da je pred nasiljem zares varen.
Spletno nasilje se lahko kaže na različne načine: od širjenja govoric in žaljivih komentarjev do pošiljanja neprimernih ali spolno obarvanih sporočil, deljenja fotografij in posnetkov brez dovoljenja ter groženj. Včasih je dogajanje očitno, pogosto pa poteka v skupinskih klepetih ali na profilih, do katerih odrasli nimajo neposrednega vpogleda.
Zato je zelo pomembno, da otrok ve, da ni vsaka neprijetna spletna izkušnja njegova krivda in da mu ni treba situacije reševati sam.
Spletno nasilje je lahko del vsakdana
Po podatkih raziskave Safe.si iz februarja 2024 je vsaj eno obliko spletnega nasilja že doživelo 65 odstotkov osnovnošolk in 55 odstotkov osnovnošolcev zadnje triade osnovne šole. Med izkušnjami so med drugim izpostavljene širjenje govoric, neprimerna oziroma spolno obarvana sporočila, žaljivi komentarji o videzu, deljenje posnetkov brez dovoljenja in grožnje.
Na problem opozarja tudi UNICEF, ki poudarja pomen varnega in podpornega okolja za otroke tudi v digitalnem svetu. Pri tem ni ključno zgolj omejevanje dostopa do tehnologije, temveč predvsem krepitev otrokove sposobnosti, da prepozna tveganja, se nanje ustrezno odzove in poišče pomoč.
Kaj lahko naredijo starši?
Prvi korak je pogovor. O spletnem nasilju se je z otrokom smiselno pogovarjati podobno kot o drugih oblikah medvrstniških odnosov – sproščeno, brez zastraševanja in obsojanja.
Otroku lahko starši pomagajo predvsem s štirimi koraki:
1. Naučimo ga prepoznati nasilje.
Otrok mora vedeti, da so žaljenje, poniževanje, grožnje, izključevanje iz skupin ali deljenje njegovih fotografij brez dovoljenja lahko oblike nasilja. Pomembno je tudi, da razume razliko med šalo in dejanjem, zaradi katerega se nekdo počuti ogroženega ali ponižanega.
2. Pokažimo mu, kako se odzvati.
Otroku svetujmo, naj se na žaljiva sporočila ne odziva z enako mero, naj nasilneža blokira oziroma omeji stik in uporabi možnosti za prijavo vsebine na platformi.
3. Povejmo mu, naj shrani dokaze.
Posnetki zaslona, sporočila, fotografije ali povezave so lahko pomembni pri ugotavljanju, kaj se je zgodilo.
4. Naj ve, kam po pomoč.
Najpomembnejše sporočilo je preprosto: če se ti na spletu dogaja nekaj neprijetnega, povej. Starši, učitelj, svetovalna služba ali druga zaupanja vredna odrasla oseba lahko pomagajo oceniti situacijo in storiti naslednji korak.
Več znanja pomeni več varnosti
Digitalnih izkušenj otroka ni mogoče ločiti od njegovega vsakdana. Zato je poleg pravil o uporabi naprav pomembno tudi razvijanje digitalnih veščin: kako zaščititi zasebnost, prepoznati prevaro ali lažno vsebino, odgovorno uporabljati družbena omrežja, razumeti tveganja umetne inteligence in poskrbeti za uravnoteženo rabo zaslonov.
Naj bo otrok na spletu manj sam
Otroka pred tveganji digitalnega sveta ni mogoče zaščititi tako, da mu tehnologijo odvzamemo. Lahko pa ga opremimo z znanjem, veščinami in občutkom, da se lahko po pomoč obrne na odraslega, ki mu zaupa.
