»Nikoli si nisem mislil, da bom izgubil nadzor nad svojim življenjem zaradi telefona in računalnika. V srednji šoli sem bil radoveden, odprt, družaben. Igral sem kitaro, hodil na pohode, vedno bil nekje zunaj, med ljudmi. Potem sem se vpisal na fakulteto in stvari so se začele spreminjati. Najprej komaj opazno. Več sem bil za računalnikom – najprej zaradi študija, nato zaradi dolgčasa. Ure so minevale ob youtubu, družbenih omrežjih, spletnih igricah. Čutil sem, da me to umirja, da mi daje občutek, da sem z nečim povezan. A hkrati sem se vedno bolj oddaljeval od ljudi, ki so mi bili blizu,« se začne izpoved 25-letnega Mihe, ki jo je delil na spletni strani programa Omra, katerega poglavitni cilj je seznaniti prebivalstvo s tem, kaj je duševno zdravje in kako se soočiti z motnjami razpoloženja ter jih obvladovati.
Fant je imel srečo, njegove težave so zaznali starši. Skupaj so poiskali pomoč. Danes, nadaljuje zgodbo, še vedno ni povsem »ozdravljen«. Ampak je drugačen. Hodi ven, tudi če mu ni do tega. Včasih vzame tudi telefon v roke, vendar ne več z namenom, da bi ušel. »Moja družina me ni rešila – niso čarobno izbrisali mojih težav – ampak so mi pokazali, da me bodo podprli, ko se bom odločil, da si želim nekaj boljšega,« končuje svoj zapis.
Problematična raba
Izraz »zasvojenost z zasloni« ni medicinska diagnoza, zato tudi, kot poudarja klinični psiholog Nejc Stanovnik iz Psihiatrične bolnišnice Idrija, v stroki navadno ne govorijo o zasvojenosti z zaslonom. »Zaslon sam po sebi ni tisto, kar povzroča zasvojenost. Gre za medij, prek katerega dostopamo do različnih vsebin in vedenj – družbenih omrežij, videoiger, spletnega nakupovanja, pornografije, stav, spletnih igralnic ali neskončnega brskanja po spletu. Zato raje govorimo o problematični rabi ali zasvojenosti z določenimi digitalnimi vedenji,« dodaja.