To ni poklic rdečih četrti, temveč povsem normalen terapevtski poklic, v središču katerega je moč dotika. Woodova namreč ponuja skupinske terapije ljubkovalnih dotikov, pri katerih sodelujoči delijo nežnosti z drugimi.
Pri njej se ne zbirajo čudaki. Prihajajo najrazličnejši ljudje različnih starosti z različnimi težavami: osamljenostjo, nervoznostjo ali posttravmatskimi sindromi, pri katerih lahko pristen dotik premika gore. Trdno je prepričana, da človeški dotiki niso le tolažilni, temveč imajo tudi številne izmerljive zdravstvene koristi: povečajo denimo raven serotonina – hormona sreče, prav tako oksitocina, ki znižuje krvni tlak, in kortizola ter zmanjšajo občutek strahu.
Njen delovni prostor je velika soba z vzglavniki, na katere se poležejo udeleženci delavnice in se pod njenim vodstvom medsebojno objemajo. Kot pravi Woodova, se udeleženci praviloma popolnoma čustveno, tudi z jokanjem, odprejo ob njenem navodilu, naj si pred dotikom svojega bližnjega tečajnika zamislijo, koga bi v realnem življenju radi samo še enkrat objeli. Seveda pri tečajih obstajajo pravila dostojnega dotikanja. Če se ljudje med potekom tečaja spolno vzburijo, se seansa začasno prekine in po obdobju ohladitve nato nadaljuje. Toda tečajniki se očitno pri njej počutijo varne. Tudi v položaju »žličkanja«, ki spada med čustveno najbolj intenzivne, še posebej če se ga lotevajo tujci. A kot razlagajo njeni tečajniki, ima tudi ta terapevtske učinke.
