Propad in vsesplošni padec naše države nista, kot vemo, samo akademska ali politična, ampak predvsem in v precej večji meri kulturna. Po zlomu prejšnjih družbenih, političnih in kulturnih oblik je začela triumfirati nizkotnost, ki je bila tako dolgo v njihovi podlagi – degeneracija, ki smo ji priča v umetnosti, kiparstvu in slikarstvu.
Naša današnja država je dala umetnosti vse pogoje za nov in močan razcvet. To smo storili mi, mi, ki smo to državo ustvarili, in od takrat naši umetnosti zagotavljamo ogromna sredstva, ki jih potrebuje za obstoj in ustvarjanje. A umetnost ni moda, umetnost mora biti dostojen izraz življenjskega toka našega naroda.
