Prav na to vprašanje je sredi 60. let prejšnjega stoletja odgovoril prof. Raphael Mechoulam, vplivni izraelski biokemik, znanstvenik in vizionar. Hkrati z odkrivanjem kemijske zgradbe in lastnosti konopljinih spojin je napovedal tudi nove smeri razvoja zdravljenja s konopljinimi terpenoidi – kanabinoidi. Šele njegovo odkritje zgradbe ključnih sestavin v ženskih cvetovih konoplje, kot sta kanabidiol (CBD) in tetrahidrokanabidiol (THC), je omogočilo spoznavanje njihovih farmakoloških oziroma medicinskih učinkov. Razkrili so tudi, da uživanje konoplje oziroma marihuane (tj. konoplje z več THC) ne povzroča naključnih motenj, temveč predvidljivo vpliva na razpoloženje, zaznavanje, razmišljanje in motivacijo, kar je dalo misliti, da v možganih obstajajo naravni sistemi, namenjeni uravnavanju teh funkcij s kanabinodi.
Danes vemo, da se učinki THC in CBD sprožijo ob njihovi vezavi na specifične kanabinoidne receptorje, imenovane CB1 in CB2, preko katerih celice privzamejo kanabinoide in se preko biokemijskih reakcij nanje odzovejo. Kanabinoidni receptorji CB1 so gosto posejani v možganih, medtem ko so receptorji CB2 porazdeljeni v drugih tkivih, še posebej v celicah imunskega sistema. Drugo pomembno odkritje je bilo, da se isti receptorji prvenstveno odzivajo na podobne spojine, ki jih izločajo naše celice in so jih poimenovali endokanabinoidi (EC). Celoten sistem, vključno z encimi, ki so potrebni za njihovo neprestano nastajanje in razgrajevanje v celicah možganov, so poimenovali endokanabinoidni sistem (ECS). Znanstveniki še danes spoznavajo, kako se ECS razvija in spreminja tekom našega življenja.