Tako smo vsaj doslej mislili. Evropa je po veliki zmagi nad zlom druge svetovne vojne resda odločno stopila na pot bolj solidarne in bolj pravične družbe, a je na tej 80 let dolgi poti nekje obstala. Ali torej še živimo »evropske vrednote«? Še vemo, kaj Evropo in Evropejce v resnici združuje in kaj ogroža? In predvsem, ali vemo, kako zaustaviti skrajno nevaren pohod populizma? O vsem tem smo se pogovarjali s profesorjem filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti in mednarodno uveljavljenim teoretikom dr. Mladenom Dolarjem. Njegovi mnogoplastni uvidi v zgodovino Evrope in aktualno stanje evropskega duha, pa ne le evropskega, so podloženi z eruditskim znanjem in dediščino študentskih gibanj v prelomnih šestdesetih in sedemdesetih letih, v katerih se je duhovno in osebnostno formiral.
Dr. Mladen Dolar, redni profesor na oddelku za filozofijo ljubljanske filozofske fakultete, skupaj z Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom predstavnik ljubljanske psihoanalitske šole, je eno najbolj uveljavljenih imen slovenske teorije v svetu. Predava tudi na European Graduate School in redno gostuje na mnogih drugih univerzah po svetu. Njegova prva knjiga Struktura fašističnega gospostva (1982) je znova zelo aktualna. Je sicer avtor kakšnih štirinajstih monografskih publikacij v slovenščini, nazadnje je pri založbi Analecta izšla knjiga Že spet, še vedno: kratka razprava o on-tologiji (2023), pri založbi Goga Kamen in glas (2024), v angleščini pa Rumors (Govorice, Polity Press 2025). Z dr. Dolarjem smo se pogovarjali pred prvomajskimi prazniki.
Zdi se, da v Evropi – in razvitem svetu – erodirajo tako krščanske kot razsvetljenske vrednote, da živimo en tak brezsramen čas, kjer je vse dovoljeno. Izraelci so včeraj v Gazi bombardirali šolo in bolnišnico, otroci so goreli – dobesedno. Ampak kot da smo se na to že »navadili« … Ali tako imenovane evropske vrednote še živimo?Začniva na začetku. Evropska identiteta je bila, kot pravite, zgrajena na eni strani na judovsko-krščanski tradiciji in na drugi na tradiciji antike, moderni časi so prinesli prelom razsvetljenstva in njegovih vrednot. Vsaka od teh velikih tradicij pa je imela tudi temno plat. Tudi antika. Dala nam je idejo demokracije, filozofije, teatra, a za temi svetlimi ideali je skrivala tudi nasilje. Evropa je kot celina dobila svoje ime po feničanski princesi Evropi, hčeri kralja Agenorja. Zapeljal jo je Zevs v podobi bika in jo odpeljal na Kreto, kjer je dosegel svoj zapeljevalski namen. Evropa je bila torej priseljenka, doma je bila iz današnjega Libanona; bila je ugrabljena in spolno zlorabljena. Tako se je začelo. Judovsko-krščanska tradicija nam je dala velike duhovne dosežke, obenem pa je bila tudi tradicija vojn, križarskih pohodov, inkvizicije. Za sabo je v imenu krščanstva pustila dolgo sled krvi. Razsvetljenska tradicija je v 18. stoletju postavila standarde današnje Evrope: avtoriteto uma, enakost, demokracijo, znanost. Temna plat teh velikih gesel so bili novi načini eksploatacije, imperializem, kolonializem … Skratka, vsaka od velikih evropskih idej je imela vseskozi svojo temno hrbtno stran. Ne gre le za obrambo evropskih vrednot – ločnica poteka znotraj teh vrednosti samih. In danes je res videti, kot da svetli ideali razsvetljenstva propadajo, na plan pa prihaja temna plat. Razkraja se vladavina uma, izginja tisto, čemur se v psihoanalizi reče veliki Drugi, se pravi instanca, kar garantira neko skupno pomensko polje in drži pokonci institucije, ki jim lahko zaupamo. Vse naše institucije so rezultat razsvetljenstva, zdaj pa je prišlo do erozije njihove legitimnosti.
Kako? Kaj se nam je zgodilo?To ni preprosta zgodba. Razsvetljenstvo je, kot sem že omenil, obenem omogočilo razvoj kapitalizma in nove, neslutene globalne možnosti eksploatacije. Ta je temeljila na formalni enakosti ljudi, ne na hierarhizaciji. Eksploatacija se je dogajala pod firmo enakopravne pogodbe, h kateri ljudje svobodno pristopajo. To je izum kapitalizma, z roko v roki z idejami emancipacije. Razsvetljenstvo je protislovni proces. Upor proti razsvetljenskim vrednotam in habitusu se je množično zgodil v času fašizma, ki je pripeljal do druge svetovne vojne. Ta pa je bila taka zareza, tolikšna katastrofa, da smo se ovedli emancipatornih plati evropskih korenin. Vzpostavil se je konsenz glede skupnih vrednot, skupni prostor, ki je omogočil razmah po drugi svetovni vojni: razmah na podlagi razsvetljenskih idej. Tedaj je najuspešnejši čas razvoja kapitalizma vodil k manjšanju neenakosti – če beremo Pikettyja.
