Slovenska kazenska zakonodaja dopušča, da sodišča namesto pripora določijo varščino, vendar pa so tovrstni primeri izjemno redki. Na vrhovnem sodišču in pravosodnem ministrstvu podatkov o varščinah ne zbirajo, po podatkih iz letnih poročil uprave za izvrševanje kazenskih sankcij pa so sodišča leta 2023 varščino odredila dvema pripornikoma, leto pred tem nobenemu, leta 2021 pa petim.
Eno izmed redkih varščin je uspelo na sodišču doseči poslovnežu Sergeju Racmanu, ki je po pologu 800.000 evrov lahko zapustil pripor zaradi begosumnosti v kazenski zadevi Marina. Racman je bil zaradi zlorabe prostitucije na prvi stopnji vmes že obsojen na štiri in pol leta zapora, vendar sodba še ni pravnomočna. Ker je vmes že odšel na prestajanje dveletne zaporne kazni zaradi oškodovanja upnikov v drugi zadevi, je Racman (oziroma njegova žena – ena izmed dveh, ki sta položila varščino za Racmana) od sodišča zahteval, da mu varščino povrne, vendar so na sodišču presodili, da zaradi nepravnomočnosti sodbe v zadevi Marina varščina še ni zapadla.
Postopki so zapleteni in dolgotrajni
Da gre pri odrejanju varščine za redke izjeme, opažajo tudi v odvetniški zbornici, kjer ocenjujejo, »da so slovenska sodišča tradicionalno bolj naklonjena odrejanju pripora kot odrejanju varščine, za katero se le redko odločijo.« Kot pravijo, je razlog za to že sama zakonska ureditev varščine, saj zakon o kazenskem postopku (ZKP) varščino določa kot nadomestni in ne kot enakovreden alternativni ukrep priporu. »Posledica takšnega pristopa zakonodajalca k institutu varščine je, da postopek odreditve varščine v ZKP ni jasno in celovito predpisan, zlasti ni urejen način ponujanja varščine s strani obdolženca oziroma njegove obrambe in odločanja sodišča o odreditvi varščine. Sodišča so zato pri odrejanju varščine pogosto negotova, toga in neprilagodljiva. Postopki odločanja o nadomestitvi pripora z odreditvijo varščine pa po nepotrebnem zapleteni in dolgotrajni,« so kritični v odvetniški zbornici.
Kot za zdaj kaže, se spremembe ne obetajo. Na pravosodnem ministrstvu jih ne načrtujejo in hkrati pojasnjujejo, da v zadnjih letih niti niso prejeli nobenih predlogov za spremembo zakonodaje na področju varščine.
Makedoncu zavrnili varščino v višini 5000 evrov
Po ZKP je z varščino mogoče nadomestiti pripor zaradi begosumnosti, v nekaterih primerih (ne za hujša kazniva dejanja) in pod določenimi pogoji pa tudi pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Ni pa mogoče pripora z varščino nadomestiti, če je bil odrejen zaradi nevarnosti vplivanja na priče oziroma uničenja dokazov. Po zakonu mora sodišče pri odmeri varščine upoštevati tako težo kaznivega dejanja kot tudi osebne in družinske razmere obtoženca in njegovo premoženje. Če obtoženi prekrši dogovor in pobegne oziroma ponovi kaznivo dejanje, gre varščina nepovratno v državni proračun.
Kot omenjeno, so sodišča pri določanju varščine zadržana. Možnost varščine v višini 5000 evrov sta okrožno in višje sodišče v Celju denimo zavrnila makedonskemu državljanu, ki se je v priporu znašel zaradi dveh tatvin, roparske tatvine in preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. Ker naj bi imel Makedonec, ki je v Sloveniji študiral, psihične težave (zaradi njih naj bi tudi zagrešil očitana kazniva dejanja), si je obramba prizadevala, da bi ga sodišče izpustilo iz pripora in mu določilo varščino, da bi si ustrezno psihiatrično oskrbo do sojenja poiskal na prostosti. Vendar ni bila uspešna.
Tujcev, ki so priprti v slovenskih zaporih, je tudi sicer veliko. Pri tujcih, še posebno tistih, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, je namreč nevarnost pobega oziroma izmikanja kazenskemu postopku velika, tako da se sodišča izredno pogosto odločajo za pripor. Med 1707 vsemi zaprtimi je bilo sredi aprila v slovenskih zaporih 825 tujcev, od tega 345 v priporu.
Pobegnil in nato terjal varščino
Med redkimi posamezniki, ki jim slovenska sodišča odobrijo plačilo varščine, so tudi takšni, ki zaupanje zlorabijo in si z varščino, v primeru uspešnega nadaljnjega skrivanja, »kupijo« prostost.
Takšen je primer romunskega državljana, ki je bil v Sloveniji aretiran in kasneje tudi obsojen zaradi velike tatvine. Pravnomočno mu je bila prisojena kazen štiri leta zapora, ki jo je vrhovno sodišče sicer kasneje znižalo za pol leta. Toda kazni Romun nikoli ni prestal. Sodišče mu je odobrilo varščino v višini 26.686 evrov, obtoženi romunski državljan pa se je takrat zavezal, da bo ostal dosegljiv za slovensko sodstvo. Dogovora se ni držal. Po obsodbi je podal več prošenj za odlog izvršitve kazni, nato pa preprosto izginil.
Nazadnje je sodišče za njim razpisalo celo tiralico in evropski nalog za prijetje in predajo. Toda iz Romunije so jim sporočili, da živi v Veliki Britaniji, tam pa niso imeli podatkov o njegovem prebivališču. Dve leti kasneje mu je kazen zastarala, Romun, ki ni imel več razloga za skrivalnice, pa je nato celo terjal povračilo varščine, češ da mu
jo mora Slovenija izplačati zaradi absolutnega zastaranja zadeve. Toda ker je bil ravno njegov pobeg razlog za zastaranje, z zahtevo ni bil uspešen.
