V zadnjih tednih smo bili priča verjetno najbolj nenavadnemu sporu ameriškega predsednika Donalda Trumpa, odkar se je vnovič vselil v Belo hišo. Govor je seveda o njegovih napadih na papeža ameriškega rodu Leona XIV., ki je v duhu krščanstva ostro kritiziral vojaško retoriko ter poudaril, da Bog »ne posluša molitev tistih, ki vodijo vojne«, Trumpove grožnje o uničenju »celotne civilizacije« pa označil za nesprejemljive. Ameriški predsednik mu je na družbenih omrežjih vrnil z očitki o »šibkosti« pri vprašanju kriminala in nekompetentnosti na področju zunanje politike.
Čeprav gre pri Trumpovi reakciji morda za enega najbolj banalnih sporov s papežem, še zdaleč ni edini v zgodovini odnosov med Svetim sedežem in državnimi voditelji.
Papež je prepričal Atilo
Napeti so bili tudi odnosi med Svetim sedežem in Napoleonom Bonapartom. Ta je kot mladi general zasedel Italijo, ukinil papeško oblast in dal papeža Pija VI. zapreti, ta pa je kmalu umrl. Njegov naslednik Pij VII. je sprva poskušal z diplomacijo in celo sodeloval pri Napoleonovem kronanju v Parizu. Sprejel je tudi Napoleonovo odločitev, da se za cesarja krona sam, čeprav je bilo uveljavljeno, da to dejanje pripada papežu. Kljub temu so se odnosi hitro poslabšali. Ko je papež zavrnil podporo gospodarski blokadi Velike Britanije, je tudi Pij VII. pristal za zapahi. Po Napoleonovem dokončnem porazu pri Waterlooju se je vrnil v Rim.
Med drugo svetovno vojno in hladno vojno
V 20. stoletju so bili odnosi med papeži in političnimi voditelji še kompleksnejši. Pij XII., ki je Cerkev vodil med drugo svetovno vojno, ostaja ena najbolj kontroverznih osebnosti. Kritiki mu očitajo molk ob nacističnih zločinih, zagovorniki pa poudarjajo njegovo tiho diplomacijo, s katero naj bi rešil tisoče življenj – od zaposlovanja judovskih znanstvenikov v Vatikanu do skrivanja beguncev v rimskih samostanih.
Njegov naslednik Pavel VI. je v času hladne vojne ubral drugačen pristop. S politiko dialoga, znano kot Ostpolitik, je poskušal vzpostaviti odnose z državami vzhodnega bloka. Čeprav strategija znotraj Cerkve ni bila brez kritikov, je vernikom za železno zaveso prinesla boljše razmere. To usmeritev je nadaljeval tudi Janez Pavel II., ki je dialog s komunističnimi režimi združeval s političnim pritiskom, zlasti s podporo poljskemu sindikalnemu gibanju Solidarnost.
Na Frančiškove kritike se ni odzival
Tudi v sodobnem času napetosti niso izginile. Papež Frančišek, Leonov predhodnik, je ostro kritiziral Trumpove politike. Ob načrtih za gradnjo zidu na meji z Mehiko je dejal, da takšno razmišljanje »ni krščansko«. Trump pa je papeževe kritike označil za »sramotne«. Očital mu je celo, da je pod vplivom mehiške politike.
Kljub temu tedanje izjave predsednika niso ustvarile hujših razdorov v odnosih med Vatikanom in Belo hišo. Prav tako niso povzročile resnejšega razkola med ameriškimi verniki. Trumpov oslabljeni politični položaj v ZDA in med lastnimi volilci zaradi vojne v Iranu je verjetno eden od razlogov, da njegovi tokratni napadi na Vatikan niso minili tako nedolžno.