V mestu Mainz se seli vse manj ljudi, trg najemniških stanovanj pa je skoraj povsem usahnil. Komunalno stanovanjsko podjetje Wohnbau Mainz, ki upravlja približno 11.000 stanovanj, zazna le med 45 in 55 odpovedi najemnih pogodb na mesec, fluktuacija stanovalcev pa je upadla pod šest odstotkov. Ker se, podobno kot drugod, gradi odločno premalo novih stanovanj, so možnosti, da bi si ljudje našli nov dom, vse slabše, piše Deutsche Welle.
Novo stanovanje, ugodna najemnina
Da bi spodbudili mobilnost, so v podjetju Wohnbau Mainz zasnovali program, poimenovan "Aktivna prihodnost doma 55+". Ideja je preprosta: starejši stanovalci, ki ne potrebujejo več velikih bivališč, ker so se njihovi otroci že odselili, bi svoja stanovanja zamenjali z mladimi družinami. Glavna vaba, s katero privabljajo sodelujoče, pa je finančne narave.
"Smo eno redkih tovrstnih stanovanjskih podjetij v Nemčiji. Stanovalcem jamčimo, da bodo ob selitvi v manjše stanovanje obdržali enako ugodno ceno najema za kvadratni meter. Poleg tega jim izplačamo še selitveni bonus v višini 1500 evrov," je za Deutsche Welle povedal direktor Roman Becker.
Manjši prostor se mora finančno izplačati
S tem konceptom so nadgradili prejšnji model, poimenovan "Program menjave stanovanj za seniorje", ki v petih letih obstoja ni dosegel vidnejšega uspeha. Glavna težava je bila namreč v tem, da je bila cena za kvadratni meter v novih, manjših stanovanjih pogosto precej višja, zaradi česar se starejšim selitev finančno preprosto ni izplačala.
Ker pa podjetje zdaj jamči ohranitev ugodne cene, lahko prihranki dosežejo več tisoč evrov letno. Poleg tega starejši prevzamejo popolnoma prenovljeno stanovanje z minimalnimi arhitekturnimi ovirami. Stanovalcem ob selitvi prav tako ni treba plačevati dvojne najemnine, zanje pa ne velja niti običajni odpovedni rok.
Kot poroča Deutsche Welle, v stanovanjskem podjetju ocenjujejo, da bi se v manjša stanovanja lahko preselilo približno 2700 starejših najemnikov, medtem ko v mestu okoli tisoč družin neuspešno išče večje prostore. Projekt bo za zdaj trajal 24 mesecev, njegov cilj pa je zamenjati 100 stanovanj. "To počnemo, ker imamo kot komunalno podjetje tudi socialno odgovornost," je dodal Becker in poudaril, da podjetje s tem ne ustvarja dobička.
Stare pogodbe so postale donosni vrednostni papirji
Reiner Braun, predsednik upravnega odbora zasebnega inštituta Empirica iz Berlina, je podrobno proučil model iz Mainza. Opozarja, da se vsa velika mesta soočajo z enako težavo: obstoječe najemnine so zaradi regulacije cen daleč pod tržno vrednostjo. Ravno zato se ljudje tako krčevito oklepajo starih pogodb. "Obstoječe pogodbe so postale nekakšni vrednostni papirji, katerih vrednost zagotovo raste," je povedal Braun in dodal, da v prevelikih stanovanjih ne ostajajo le starejši, ampak tudi ljudje, ki začasno odidejo delat v drugo mesto. "Stanovanja ne odpovejo, saj se po poskusni dobi morda vrnejo, takrat pa ne bi več našli ničesar cenovno dostopnega."
Izpostavil je še eno skupino, ki prispeva k pomanjkanju bivališč: "To so ljudje, starejši od 40 let, pogosto ločeni, večinoma urbani intelektualci, ki so sicer v zvezi, a živijo ločeno." Takšna gospodinjstva si lahko privoščijo dve stanovanji. Pa ne le zaradi visokih prihodkov, temveč predvsem zato, ker za obe stanovanji plačujejo nizke najemnine po starih pogodbah. Oba partnerja se dobro zavedata, da v primeru razhoda ne bi več našla primernega stanovanja.
Braun zato v modelu iz Mainza ne vidi dolgoročne rešitve za prihodnost. "Tistim, ki stanovanje zamenjajo, se to seveda izplača. Vendar pa se ta model bori le s simptomi, ne pa z vzroki za težave," je še opozoril za Deutsche Welle.