Na Aljaski se za svoj tretji šestletni mandat poteguje republikanski senator Dan S. Sullivan. Njegova glavna tekmica je nekdanja demokratska kongresnica Mary Peltola. Kandidata pa sta še dva in eden od njih je nekdanji uslužbenec zvezne službe za gozdove ter upokojeni učitelj Dan J. Sullivan mlajši. Še en Dan Sullivan torej.
Republikanska stranka že vse od začetka kampanje trdi, da je demokratski podtaknjenec in da je v tekmi zato, da s svojim imenom, ki je zelo podobno tistemu aktualnega senatorja, zmede volilce, ki bi lahko glasovali za »napačnega« Dana Sullivana in tako pomagali do zmage demokratki. Anketa Wall Street Journala je denimo pokazala, da med njima ne loči tretjina vprašanih.
Dan J. Sullivan zanika, da bi imel skrite namene, in trdi, da je že dlje časa razmišljal o kandidaturi za senatorja. Peltolova tudi zavrača namige, da za njegovo kandidaturo stoji njen štab. Toda natanko to zdaj trdi časnik The New York Times, ki je v četrtek objavil odmevno zgodbo o tem, da so operativci, povezani s kampanjo demokratke, prečesali najsevernejšo ameriško zvezno državo in več mesecev iskali kandidate, ki bi lahko odvzemali glasove republikanskemu tekmecu. »Posebej pozorno so iskali osebe z imenom Dan Sullivan,« navaja časnik. In enega, ki se je odločil kandidirati, na koncu tudi našli.
Praksa, znana tudi Kennedyju
Republikanci, običajno zelo kritični do največjega ameriškega časnika, so zgodbo pograbili z odprtimi rokami. Že prej so si na vse načine prizadevali z glasovnice odstraniti »napačnega Sullivana«, a jim je to onemogočilo vrhovno sodišče te zvezne države. Tožilstvo je tudi premlevalo, ali gre za kršitev kakšnega zakona, a ni prišlo daleč. Po objavi članka so ocenili, da so se jim odprle nove priložnosti za kazenski pregon, guverner Aljaske pa odkrito pravi, da morda ne bo potrdil izida volitev, če zmaga demokratka Peltolova, ki medtem še naprej zanika vpletenost.
Tudi predsednik Donald Trump je dejal, da je treba odgovorne kazensko preganjati. Vprašanje pa je, ali bi bil kdo res spoznan za krivega. V oblaku prahu, ki ga je dvignil članek, se je nekoliko zameglilo dejstvo, da so poskusi vplivanja na izid volitev z novačenjem dodatnih kandidatov precej običajna praksa ameriških strank, in to že dolgo.
Ko se je John F. Kennedy leta 1946 potegoval za kongresni sedež, je imel nasproti dva protikandidata z imenom Joe Russo – enemu je za to plačal Kennedyjev tabor. Največkrat sicer ne gre za novačenje nekoga z enakim imenom, ampak kogar koli, ki bi tekmecu jemal glasove. Republikanska stranka si je tako v preteklosti večkrat prizadevala na glasovnice spraviti programsko zelo nekompatibilne kandidate stranke Zelenih – da bi jemali glasove demokratom. Na koncu namreč šteje vsak glas, ker v ZDA skoraj nikjer ne poznajo drugega kroga glasovanja in torej zmaga tisti, ki dobi vsaj en glas več od tekmecev.
Devet tesnih tekem
Zaradi takšne utečene prakse je vprašanje, ali je primer Dana Sullivana res tako sporen, tudi če se izkaže, da je za novačenjem kandidata stal tabor demokratke. Bo pa republikanska stranka ta primer gotovo izpostavljala, skupaj s svojimi drugimi številnimi trditvami o domnevnih volilnih nepravilnostih.
Razlog je tudi v tem, da ji ne kaže dobro. Demokratom se obeta večina v predstavniškem domu kongresa in možnost, da jo osvojijo tudi v senatu. Zato ima vsaka od tekem za 35 senatnih sedežev, ki so tokrat na voljo, veliko težo. Devet je takšnih, ki se lahko obrnejo v to ali ono stran in Aljaska je med njimi, skupaj z volitvami v Iowi, Južni Karolini, Kansasu, Mainu, Michiganu, Nebraski, Ohiu in Teksasu.
