V nesreči, ki je v sredo pretresla Španijo, je po zadnjih podatkih umrlo najmanj 68 ljudi, več kot sto je poškodovanih. Eden izmed preživelih potnikov je španski novinar, ki je za tuje medije opisal, kako je sam doživljal nesrečo.
Na poti proti Sevilli je Antonio Jiménez Barca na vlaku v kavarni naročil kavo. Natakarica mu jo je postregla, drugi natakar pa je sporočil, da je sendvič s šunko in sirom pripravljen. To je zadnje, česar se spominja pred trčenjem.
»Začutil sem silovit sunek, ki se ga ne spominjam dobro, in udarec v glavo. Spraševal sem se, kaj se dogaja. Nato sem se znašel na tleh vagona, na drugem koncu kavarne. Nekdo je rekel, da gre za nesrečo. Šele takrat sem prišel k sebi in dojel, kaj se mi je zgodilo,« je v pričevanju zapisal za španski El País.
Sprva je mislil, da jo je odnesel brez hujših poškodb. Lahko se je premikal in govoril, zato je želel poklicati ženo in ji povedati, kaj se je zgodilo. Toda ugotovil je, da je telefon pustil na točilnem pultu in da ga je ob trčenju odneslo drugam. »Po nekem čudežu, ki ga še vedno ne razumem, se je znašel poleg mene. Bil je prekrit s krvjo. Takrat sem dojel, da sem poškodovan.«
»Z najbolj mirnim glasom sem poklical ženo«
Novinar je najprej pomislil, da gre le za prasko. O tem se je skušal prepričati tudi, ko je poklical ženo. »Z najbolj mirnim glasom sem jo poklical in ji povedal, kaj se je zgodilo, obenem pa sem ji rekel, da sem v redu.« Okoli njega pa je bilo vse prej kot mirno. Starejši moški je težko dihal, drugi je imel zlomljeno roko. Nekoliko stran ga je ženska prosila, naj ji poda torbo, ki je ležala poleg njega. Sam je medtem pospravil sončna očala, čeprav mu v tistem trenutku niso prav nič koristila.
»Zanimivo je, kako se človek odzove v takšnih okoliščinah in kakšne nesmiselne kretnje počne, verjetno zato, ker skuša znova vzpostaviti občutek, da je svet normalen,« je dejal.
Iz vagona so izstopili skozi odprtino, ki je nastala ob trčenju. Presenetila ga je tišina, pa tudi lep pogled na nasad mandljevih dreves, ki se je izrisoval v zgodnji jutranji svetlobi. Še vedno je mislil, da nesreča ni bila posebno huda. Dokler ni zaslišal ženske, ki je kakšnih 15 metrov stran obupano jokala. »Ko nekdo tako joka, pomeni, da se je pravkar zgodilo nekaj hudega, grozljivega, pošastnega.«
Ob prizoru se je spomnil železniške nesreče pri Adamuzu, o kateri je poročal nekaj mesecev prej. Spomnil se je žrtev, s katerimi se je pogovarjal, in uničenih vlakov. »Nisem mogel verjeti, da sem tudi sam del podobne tragedije. Obšel me je popoln občutek neresničnosti.«
Med mandljevci je zagledal moškega, ki je jokal
Preživeli potniki so se razkropili po nasadu mandljevih dreves. Mnogi so sedeli na tleh in se naslanjali na debla. Novinar je opazil moškega, ki je sam stal med drevesi in jokal. Pristopil je k njemu. Moški je opazil, da novinarjeva rana močno krvavi, nato pa mu povedal, da ima tri majhne otroke.
»Jokal je zaradi njih, ker jih je skoraj za vedno izgubil,« je zapisal Barca. Ob njem je začutil nemoč in zmedenost. Moškega je objel in mu rekel, naj skuša nehati razmišljati o tem, saj mu takšne misli ne bodo pomagale. Moški ga je ponovno objel in se umiril. Skupaj sta se odpravila proti železniški progi.
»Povsod so bili kovčki, trupla in razbita okna«
Medtem so na kraj nesreče prihajali pripadniki civilne garde, policisti, gasilci, zdravniki in prostovoljci. Eden od njih je novinarju posodil telefon, saj njegov po udarcu ni več dobro deloval. Drugi mu je ponudil robčke, da bi si očistil rano. Nato se je približal delu prizorišča, kjer je bil vlak najbolj poškodovan. »Prvi, najhuje poškodovani vagon je bil kup železa brez sten, raztresen po polju. Povsod so bili kovčki, trupla in razbita okna.« Moški je sedel na svojem sedežu, prekrit s krvjo, in gledal proti nasadu mandljevih dreves. Vse se mu je zdelo absurdno in neresnično.
Odmaknil se je, saj je bilo na kraju že veliko ljudi, ki so pomagali poškodovanim, sam pa po lastnih besedah ni mogel veliko prispevati. Nekdo je opazil njegovo rano in mu naročil, naj se odpravi proti vrsti ljudi, ki so jih nameravali prepeljati v bližnjo vas.
V vrsti je srečal mladeniča, ki mu je povedal, da je moral po ukazu policije zapustiti vlak, v katerem sta njegova prijatelja ostala hudo poškodovana. »Vsak v tisti prekleti vrsti je imel grozljivo zgodbo, ki jo je pripovedoval s še bolj grozljivo mirnostjo,« je zapisal novinar.
Spomnil se je tudi hudo poškodovanega moškega, ki je bil takoj po trčenju poleg njega. Spraševal se je, kaj se je zgodilo z njim. »Ne vem. Verjetno nikoli ne bom izvedel.«
V športni dvorani je znova srečal moškega iz nasada
Prebivalec bližnjega kraja je preživele odpeljal do športne dvorane v Urdi, kjer so vzpostavili sprejemni center. Tam je novinar srečal dva kolega iz El Paísa, ki sta opravljala enako delo, kot ga je sam nekaj mesecev prej pri Adamuzu. Ponovno ga je preplavil občutek, da živi v hudi nočni mori in da tam ne bi smel biti ne on ne kdor koli drug. Zdravstveno osebje mu je oskrbelo rano. Ko je nato pristopil k točilnemu pultu in prosil za kavo, podobno tisti, ki mu je tri ure prej ob trčenju odletela iz rok, je zagledal moškega iz nasada mandljevcev.
Pristopil je k njemu. Moška sta se v tišini objela in se drug drugemu nasmehnila, ne da bi spregovorila besedo. »V eni sami sekundi sva si povedala tisoč stvari,« je zaključil novinar.