Na njegov naslov je pripeljal voznik Beni Lukumu. Ko je opazil poškodbo, ga je najprej odpeljal v ambulanto, nato pa še v bolnišnico, saj se je izkazalo, da je poškodba resnejša.
Joeyjeva družina je živela več ur vožnje stran, zato je mladi študent ostal sam na bolnišničnih hodnikih. V trenutkih strahu in bolečine je Beni storil nekaj izjemnega. Odločil se je, da bo ostal ob njem, ter mu približno šest ur dajal podporo in tolažbo.
Ko je Joeyjeva babica končno prispela v bolnišnico, Beni ni hotel sprejeti nobenega plačila za izgubljeni čas ali delo. Namesto denarja ga je družina povabila na skupno večerjo. V vseh teh letih je sledilo še več takšnih srečanj, saj sta Joey in Beni postala tesna prijatelja, ki se družita še danes.
Njuna zgodba je lep opomin na to, kaj morda zamujamo s sodobnim hitrim načinom življenja, ko postaja že sila neobičajno, da bi si kdo vzel čas za popolnega neznanca – čeprav je pripravljenost priskočiti na pomoč in pokazati sočutje tistim, ki ga najbolj potrebujejo, vsaj na papirju ena od osrednjih vrednot zahodne civilizacije.