»Še vedno smo edini na vaši strani. Okrepili smo pravice delavcev, zmanjšali čakalne dobe v državnem zdravstvu in poskrbeli za dva tisoč novih ambulant, postavili smo se proti Trumpu glede vojne z Iranom … in obljubljamo, da so boljši časi na poti,« je volilcem pred četrtkovim največjim paketom volitev po parlamentarnih volitvah septembra 2024 zatrjeval laburistični premier Keir Starmer. Posredno je priznal, koga se on sam in na državni ravni vladajoči laburisti najbolj bojijo na tokratnih lokalnih volitvah v Angliji, na volitvah novega škotskega parlamenta in valižanske skupščine: Nigla Faragea in njegove stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo. Volilce je namreč pozval, naj izberejo laburiste, ki so zavezani združeni, enotni Britaniji, ne pa Farageeve stranke, ki da je odločena ljudi razdeliti. Izberite napredek namesto »politike jeze«, je rekel.
Politična odločitev leta
Posebej je poudaril, da je on avtor najbolj pomembne politične odločitve leta 2026, odločne košarice, ki jo je dal Trumpu, ko je ta zahteval britansko vključitev v vojno z Iranom. »Tekmeci laburistov so pokazali, da niso dorasli trenutku, ko sta voditeljica konservativcev Kemi Badenoch in vodja stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigel Farage hitela s podporo Trumpovi vojni na Bližnjem vzhodu,« je dejal. Ostro je kritiziral tudi Zacka Polanskega, razmeroma novega vodjo Zelenih, ker je v preteklosti zahteval, naj Britanija zapusti Nato, in ker je pred dnevi delil domnevno protisemitsko objavo na družbenem omrežju. Polanski je, poleg Badenochove in Faragea, najbolj glasno zahteval Starmerjev odstop zaradi premierjevega »laganja o okoliščinah imenovanja Petra Mandelsona za veleposlanika v ZDA«. To je afera, ki se je Starmer nikakor ne more otresti. Zato je volilni četrtek zanj zelo nevaren, posebno če bodo izidi lokalnih volitev v Angliji za laburiste tako »brutalni«, kot jim napovedujejo. V manjši meri pa utegnejo na premierjevo politično usodo vplivati tudi pričakovani neuspehi laburistov na parlamentarnih volitvah na Škotskem in v Walesu. V obeh napovedujejo zmago nacionalistov, velik uspeh Farageeve stranke in velik poraz laburistov ter konservativcev.
Ni zanesljivo, da bo odstopil takoj?
Najboljši razlagalec in napovedovalec volilnih izidov na Otoku, politično nevtralen profesor John Curtice, je na predvečer volitev ocenil, da »ni zanesljivo, da bo Starmer takoj po volitvah prisiljen odstopiti, ker laburistična stranka še nima očitnega naslednika«, vendar mu ne napoveduje dolgotrajnega sedenja na premierskem sedežu. »Verjetnost, da bo Starmer vodil laburiste v naslednje parlamentarne volitve (redne so predvidene maja 2029), je zares zelo majhna.« Po njegovem mnenju ne gre za vprašanje, ali se bo poslovil od premierskega stolčka, ampak za vprašanje, kdaj in kako (odstop ali odstavitev z izvolitvijo naslednika).
Četrtkove volitve več kot 5000 članov lokalnih vlad v 136 volilnih okrožjih v Angliji, med njimi v vseh londonskih, v katerih so laburisti že dolgo »glavni«, utegnejo prinesti najslabši volilni izid stranke v zgodovini. Ne gre samo za afero z Mandelsonom zaradi laži o prijateljevanju z razvpitim ameriškim pedofilom Jeffreyjem Epsteinom. Tudi brexit, ki ga Starmer počasi, a vztrajno pokopava, v veliki meri zaradi Trumpovega postopnega obračanja hrbta Evropi, je ponekod še oboževan. Posebno na severu Anglije.
Farage ne izključuje pakta s torijci
Po drugi strani gre Farageevi stranki slabše, kot ji je šlo še pred nekaj meseci, ko je imela veliko večjo prednost pred drugimi strankami. Delno zato, ker nova glavna skrb volilcev ni priseljevanje, ampak ekonomski položaj, delno zaradi negativnih posledic Farageeve navezanosti na Trumpa in delno zato, ker ji je kar nekaj podpore ukradla nova stranka nekdanjega poslanca Farageeve stranke Ruperta Lowa Obnovimo Britanijo (Restore Britain). Nekaj težav sta Farageu prinesla tudi predvolilno razkritje, da je njemu osebno super bogat podpornik njegove stranke podaril pet milijonov funtov, domnevno za njegovo osebno varnost, in Farageeva trditev, da mu tega darila ni treba opravičevati ali razlagati. Zato ni presenetljivo, da tik pred volitvami prvič ni izključil možnosti volilnega pakta – koalicije s konservativci, čeprav se tudi njim, tako kot laburistom, v četrtek obeta najslabši volilni izid v zgodovini. Edino, s čimer se lahko danes tolaži Starmer, je, da je večina volilcev na vprašanje, ali bi raje imeli za premierja Starmerja ali Faragea, odgovorila: Starmerja. »Zmagal« je s 40 odstotki proti 31.
