Po njegovi oceni dosedanje ameriške vojaške operacije niso dosegle zastavljenih ciljev, saj Iran kljub udarcem na vojaško infrastrukturo še vedno razpolaga z okoli tisoč raketami dolgega dosega, s katerimi lahko povzroči ogromno škodo. Mandić poudarja, da zgolj »obglavljenje« političnega in vojaškega vodstva ne pomeni zmage v vojni, še manj pa je privedlo do rušenja iranskega režima, kar so ZDA navajale kot svoj primarni cilj.
Posebej kritičen je analitik do morebitnih napadov na civilno infrastrukturo, kot so elektrarne, naprave za razsoljevanje in ključni naftni terminali na otoku Harg, prek katerega poteka 90 odstotkov iranskega izvoza nafte. Mandić pojasnjuje, da bi takšni napadi sicer onemogočili manevriranje iranske vojske, a bi hkrati sprožili povračilne ukrepe po celotnem Perzijskem zalivu. To bi po njegovem mnenju privedlo do kaotične situacije, v kateri bi se vnel celoten Bližnji vzhod, moralna drža velesile, ki se loteva tovrstnih ciljev, pa bi ostala pod velikim vprašajem.
Največja nevarnost za ZDA in svet pa se skriva v morebitnem zlomu petrodolarja in prekinitvi transporta nafte. Mandić svari, da bi ustavitev dobave naftnih derivatov povzročila svetovno gospodarsko krizo nepredstavljivih razsežnosti, ob kateri bi bila recesija po pandemiji covida-19 videti kot nepomemben dogodek. Če ZDA ne bodo sposobne zaščititi svojih zaveznic, kot je Savdska Arabija, se lahko nafta začne prodajati v kitajskih juanih, kar bi pomenilo konec ameriške finančne prevlade. Analitik zaključuje, da je predsednik Trump stisnjen v kot in se bo verjetno odločil za napad na Iran predvsem zaradi ohranjanja lastnega političnega ugleda, ne pa zaradi modre politike.
