Vodja mjanmarske hunte je pred jutrišnjo objavo sodbe meddržavnega sodišča v Haagu o tem, ali je Mjanmar zagrešil genocid nad ljudstvom Rohinga, presenetil z napovedjo mirovne konference. Kot je napovedal general Min Aung Hlaing, predsednik Mjanmara, naj bi konferenca potekala februarja prihodnje leto.
Cilj vlade pa je, da bi v naslednjih petih letih med Hlaingovim mandatom dosegla mir v državi, ki se je pogreznila v dolgo državljansko vojno, odkar so generali z državnim udarom leta 2021 prevzeli oblast od Demokratične lige Mjanmara in njihovi voditeljici Aung San Su Či odredili hišni pripor. Od takrat se različne etnične skupine tudi z osamosvojitvenimi težnjami borijo proti vladavini generalov. V petih letih je umrlo več kot 100.000 ljudi, več milijonov pa je razseljenih.Sedem let od vložitve tožbe do sodbe
Ta tragedija se je v Mjanmaru, državi, bogati z redkimi minerali in rudninami, odvila po skoraj desetletje dolgih napadih vojske na ljudstvo Rohinga. Gre za muslimansko etnično skupnost, ki že več generacij živi predvsem v zvezni državi Rakhine na zahodu Mjanmara. Vojska jim nikoli ni priznavala, da so del mjanmarske države, in jih je zaradi nacionalnega sovraštva pobijala ter podila z ozemlja. Desetletja se je širilo napačno prepričanje, da so priseljenci iz Bangladeša, čeprav so na ozemlju Mjanmara prebivali vsaj od 8. in 9. stoletja našega štetja. Skoraj desetletni pogrom nad ljudstvom Rohinga je v beg pognal 1,5 milijona ljudi, po ocenah človekoljubnih organizacij pa je bilo v napadih vojske ubitih med 24.000 in 30.000 ljudi. 1,17 milijona Rohing sedaj živi v taboriščih v Bangladešu in čaka, da se bodo lahko vrnili v domovino.
Tožbo proti Mjanmaru je že leta 2019 na meddržavnem sodišču vložila Gambija. Njen glavni očitek je bil, da je Mjanmar kršil konvencijo o genocidu iz leta 1948. Tožbo je podpirala tudi organizacija Islamske konference. Razsodba v primeru Mjanmara je tudi zelo pomembna za poznejšo vloženo tožbo Južnoafriške republike proti Izraelu, v kateri se Izraelu očita kršitev konvencije in izvajanje genocida med vojno v Gazi.
Slovenska pisna intervencija
Med sojenjem proti Mjanmaru je v postopku nastopilo enajst držav, med njimi tudi Slovenija. Ali je Mjanmar zagrešil genocid, se Slovenija v svojih pisnih stališčih ni izrecno opredelila, je pa zavzela precej jasno stališče do tega vprašanja.
Poudarila namreč je, da je genocidni namen mogoče dokazovati tudi posredno, iz vzorca ravnanja, njegovega obsega in ponavljanja, saj države praviloma ne priznajo namere po uničenju določene skupine. Opozorila je, da sklicevanje Mjanmara na boj proti terorizmu ne izključuje genocidnega namena. Nasprotovala je tudi pretirano visokemu dokaznemu pragu, po katerem bi moral biti genocidni namen edina razumna razlaga ravnanja. Zavzela je stališče, da so Rohinge zaščitena etnična skupina, katere identiteto potrjujejo skupni jezik, kultura, vera in samoopredelitev. Za genocid prav tako ni nujno, da je namenjeno uničenje celotne skupine, temveč lahko zadošča namera uničiti njen dovolj pomemben del. Slovenija je pri tem opozorila na izkušnjo genocida v Srebrenici in ocenila, da je bilo meddržavno sodišče v preteklih postopkih pri presoji genocidnega namena preveč zadržano. Naj spomnimo, da Srbija ni bila obsojena za kolektivno odgovornost genocida, temveč je meddržavno sodišče iskalo posamične krivce.
Kakšna stališča so zastopali?
Meddržavno sodišče je sicer Mjanmaru že januarja 2020 z vmesnimi ukrepi naložilo, naj sprejme vse možne ukrepe, da prepreči genocidna dejanja in ohrani dokaze. Sojenje je nato trajalo še šest let. Na njem so mjanmarske oblasti zavračale obtožbe, da je vojska zagrešila genocid nad ljudstvom Rohinga. Pojasnjevali so, da so izvajali zakonito protiteroristično in protiuporniško operacijo, s katero so odgovarjali na napade oborožene skupine Arakan Rohingya Salvation Army (ARSA), ki je v letih 2016 in 2017 napadala vojaške postojanke in policijske postaje. Po zagotovilih oblasti »operacije čiščenja« niso bile usmerjene proti celotni skupini, temveč zgolj proti borcem ARSA, prav tako pa naj bi vojska upoštevala pravila vojskovanja. Pred sodiščem je še pred njenim strmoglavljenjem z oblasti nastopila Nobelova nagrajenka za mir Su Či, ki je delno zaščitila vojsko. Dopustila je možnost, da so posamezni pripadniki vojske uporabili nesorazmerno silo in kršili mednarodno humanitarno pravo. A je vztrajala, da to samo po sebi ne dokazuje genocida.
Povsem drugačna stališča so imeli v zastopstvu Gambije. Tam so ocenjevali, da se je Mjanmar lotil načrtnega in sistematičnega uničevanja skupnosti Rohing. Pripisali so jim štiri od petih genocidnih dejanj iz konvencije. Oblasti naj bi izvajale množične poboje, povzročale hude telesne in duševne poškodbe, namerno ustvarjale takšne življenjske razmere, zaradi katerih prihaja do fizičnega uničevanja Rohing, prav tako pa naj bi preprečevale rojstva znotraj skupnosti. Od sodišča so zato zahtevali, da ugotovi, da se je nad Rohingi izvajal genocid. Odrediti mora prenehanje kršitev konvencije, preprečiti njihove ponovitve in zagotoviti odškodnine žrtvam.