Poročilo temelji na 5800 opravljenih intervjujih v Franciji, Nemčiji, Italiji, na Nizozemskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu ter na analizi javnih razprav v 15 državah. Kot poroča Guardian, rezultati odkrivajo podobo ambiciozne, a globoko razočarane javnosti. Celo 68 odstotkov vprašanih govori o Evropi v kontekstu splošnega poslabšanja ali izgube normalnega stanja, medtem ko samo 12 odstotkov sedanje razmere dojema kot čas evropskega prebujenja in obnove.
Mnogi prepoznavajo ključne izzive, s katerimi se sooča Evropa, kot so vojna (43 odstotkov), gospodarski pritiski (33 odstotkov) in potreba po večji mednarodni avtonomiji (29 odstotkov). Kljub temu kar 74 odstotkov sodelujočih meni, da se Evropa s temi problemi ne spopada uspešno, 56 odstotkov pa jih verjame, da je njena prihodnost resno ogrožena.
Težava nikakor ni v pomanjkanju ambicij: celo 73 odstotkov anketirancev podpira vizijo Evrope, ki temelji na združitvi in politični integraciji (35 odstotkov), miru in varnosti (28 odstotkov) ali pa na skupnem razcvetu (19 odstotkov). Nasprotno si manj Evrope ali razpad Evropske unije želi zgolj 13 odstotkov vprašanih.
Razkorak med vizijo in realnostjo
Avtor študije Pawel Zerka iz ECFR je za Guardian pojasnil, da bistvo težave ni v tem, da so si ljudje prenehali želeti močnejšo Evropo, temveč v tem, da preprosto ne verjamejo več v njeno dosegljivost. Posledica tega je tako imenovani »jaz v domišljiji«. Ljudje si zlahka zamislijo, kakšno Evropo si želijo, vendar pa ne vidijo verodostojne poti od današnjega stanja do tega želenega cilja.
»To so vprašanja konkretne politike, ne pa zgolj komuniciranja,« poudarja Zerka. Pred bližnjim letnim govorom predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen opozarja, da zbrani podatki nakazujejo potrebo po manjšem številu velikih obljub in večjem številu resničnih dokazov o smeri delovanja.
Študija vključuje tudi neposredne izjave državljanov. »Redno čutim olajšanje, ker živim v Evropi. Ni popolna in nekatere stvari gredo v napačno smer, a nobena regija na svetu ni varnejša, svobodnejša in bolj demokratična,« je za Guardian dejal nemški udeleženec raziskave. Kljub temu pa opozarja, da se podnebna kriza in vzpon skrajne desnice ne rešujeta učinkovito, saj so volitve preveč ujete v sedanjost.
Razdeljenost evropskih volilcev
Evropski volilci se znotraj sodobnega družbenega prostora močno razlikujejo glede svojega dojemanja prihodnosti Unije, kar raziskava jasno odraža skozi štiri temeljne skupine.
Prvo skupino sestavljajo pozitivci, ki predstavljajo 19 odstotkov vprašanih in veljajo za trdne, nepopustljive Proevropejce. Ti sedanjo vrsto kriz ne doživljajo kot grožnjo, temveč predvsem kot nujen katalizator in edinstveno priložnost za globljo politično in gospodarsko integracijo celotne celine. Nasprotno pa precej večji delež zasedajo negativci, ki obsegajo 39 odstotkov javnosti in so trdno prepričani, da so zlati časi Evrope že nepreklicno za nami. Ta pesimistična skupina pogosto gravitira k radikalnim političnim narativom in o evropskem projektu govori izključno skozi prizmo izgube, nazadovanja in družbenega zatona.
Medtem ko so izključeni, ki predstavljajo 12 odstotkov volilcev, večinoma apatični posamezniki, za katere je Evropska unija povsem oddaljena in nepomembna tema v vsakdanjem življenju, pa preostalih 31 odstotkov tvorijo neodločni. Slednji sicer v celoti delijo pristne proevropske vrednote ter si želijo stabilno in svobodno skupnost, vendar jih hkrati hudo pestijo globoki dvomi o resnični sposobnosti celine za odločno, hitro in učinkovito ukrepanje v kriznih časih.
Med negativce sodi skoraj polovica vprašanih v Franciji, Nemčiji in Italiji ter skoraj vsi volilci radikalnih desnih strank, kot so nemški AfD, francoski RN in nizozemski PVV. Celo 83 odstotkov pripadnikov te skupine o Evropi govori skozi prizmo izgube in zatona.
Pawel Zerka je za Guardian še izpostavil, da je prav skupina neodločnih ključna za prihodnjo usmeritev celine. Medtem ko se politiki pogosto zgolj posvečajo pozitivcem ali pa popuščajo negativcem, se med neodločnimi še vedno skriva pristna vera v preživetje in uspeh evropskega projekta. Da bi pridobili njihovo zaupanje, bodo morali voditelji z dejanskimi rezultati dokazati, da skupno ukrepanje prinaša rešitve za vsakodnevne stiske državljanov.