Je večini Britancev, posebej mlajših in mladih, žal, da je država zapustila Evropsko unijo? Se vodilni britanski politiki še vedno bojijo povsem iskreno govoriti o tem, ali je bila to traparija, kot je recimo rekel nekdanji newyorški župan in milijarder Michael Bloomberg, ki je brexit označil za največjo neumnost, kar jih je kdaj (sama sebi) naredila kakšna država poleg izvolitve Donalda Trumpa za predsednika? Odgovora na ti vprašanji sta enaka kot odgovor na vprašanje, ali je papež katolik. Če bi vlada razpisala nov referendum o brexitu, bi 63 odstotkov vseh Otočanov glasovalo za vrnitev v EU. Za vnovično članstvo se najbolj ogrevajo mladi, stari od 18 do 25 let: 86 odstotkov.
Zbliževanje se je začelo že pod Sunakom
Odnose Združenega kraljestva in Evropske unije po brexitu, ki se je dokončno zgodil januarja 2020, zadnja leta motijo pogoste menjave otoških premierjev. Po konservativcu Davidu Cameronu, ki je razpisal brexitski referendum zato, da bi ustavil razprtije o evropski politiki konservativcev, in po referendumu odstopil, ker je bil uradno proti brexitu, si je kljuko znamenitih črnih vrat na Downing Streetu podalo šest premierjev, vse do sedanjega laburista Andyja Burnhama. Konservativka Theresa May je morala odstopiti, ker ni mogla izpeljati brexita, Boris Johnson je moral odstopiti, čeprav ga je izpeljal (ker je preveč lagal), Liz Truss je morala odstopiti po samo 45 dnevih nore ekonomske politike, Rishi Sunak zato, ker je bil poražen na volitvah, laburist Keir Starmer pa zato, ker je bil nesposoben.
Ponovno zbliževanje Združenega kraljestva z EU se je začelo že pod Sunakom in nadaljevalo, veliko bolj intenzivno, pod Starmerjem, ki pa še junija letos pred svojim odstopom ni hotel odgovoriti na vprašanje, ali si želi, da bi se vrnili v EU za časa njegovega življenja. Zakaj so ga to vprašali? Ker je najnovejši premier Burnham, ki je takrat kot župan Manchestra že napovedoval naskok na premierski položaj, dejal, da si želi natanko to. »Ljudem gre bolje, kadar so člani Unije,« je rekel.
To so bile pogumne besede bodočega premierja glede na to, da je vodja evrofobne stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigel Farage takrat še sejal strah in trepet med nasprotniki brexita ter se vedel kot premier na čakanju in bil najbolj priljubljen protibrexitski politik. Burnham je za naskok na premierski položaj moral premagati najprej faražiste na nadomestnih poslanskih volitvah. To je storil zelo prepričljivo. Faragea pa medtem v četrtek čakajo nadomestne poslanske volitve, po katerih utegne obžalovati, da jih je sprožil s svojim poslanskim odstopom, da bi dobil nov mandat in se rešil parlamentarne preiskave o svojem in strankinem finančnem mešetarjenju. Idealen, pa malo verjeten izid teh volitev za zagovornike vrnitve v EU bi bila zmaga Farageevega vodilnega tekmeca, komika grofa Binfacea, ki kot politik nastopa s smetnjakom na glavi.
Obrambni minister je za vrnitev v EU
Novi premier vsekakor sproža tudi nova vprašanja o britanskih odnosih z EU. Ne samo zaradi omenjene dolgoročne želje po članstvu, ampak tudi zato, ker je za obrambnega ministra imenoval Wesa Streetinga, ki se je hotel potegovati za premierja, pa si je premislil. Streeting je nedavno dejal, da bi se Britanija morala vrniti v EU. Burnham je medtem nekoliko popravil svojo prejšnjo izjavo, ko je dejal, da preklic brexita ni njegova prioriteta, ker ne želi, da bi se Britanci kar naprej prepirali o tem.
Vseeno je razprava oživljena in zadnje čase osredotočena oziroma omejena na dve vprašanji, obe povezani predvsem z denarjem. Prvo je: koliko je Britanijo stal odhod iz EU? Ekonomska škoda je orjaška: otoško gospodarstvo je bilo lani zaradi brexita šest do osem odstotkov manjše, kot bi bilo, če ne bi zapustila EU. Koliko je to v milijardah funtov na leto? Ocene so različne, od najmanj 100 do največ 200 milijard. Drugo vprašanje se glasi: kolikšna bi bila cena vrnitve v EU, vključno s politično ceno? Bi EU dovolila, da Britanija v primeru vrnitve v EU ohrani funt (se ne pridruži evroobmočju) in ostane zunaj schengenskega območja? Evropa in svet sta zdaj precej drugačna.
Evropska konfederacija?
Posamični voditelji članic EU so se sicer zelo pozitivno odzvali na zadnjo primopredajo oblasti v Londonu in pohiteli s čestitkami Burnhamu, sedmemu premierju po brexitskem referendumu. Če ne prej, ga bodo osebno srečali na jesenskem vrhu EU in Združenega kraljestva. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen pravi, da se veseli krepitve partnerstva med EU in Britanijo »v korist varnosti naše skupne celine in blaginje ljudi na obeh straneh Rokavskega preliva«. Nemški kancler Friedrich Merz je povabil Burnhama, naj zelo kmalu obišče Berlin. Poudaril je, da je »globoka povezanost Britanije in Nemčije v teh časih še posebno očitna«. Obrambni in varnostni interesi obeh strani postajajo glavni motiv za novo raven zbliževanja poleg gospodarskega sodelovanja.
Burnham naj bi medtem preučeval nov pobrexitski projekt. Britanija bi v povračilo za vrnitev na skupni trg EU obljubila, da bodo britanske oborožene sile in britansko jedrsko zastraševanje varovali tudi članice EU. Starmer je med zbliževanjem z EU zavrnil prost pretok oseb ter vrnitev na skupni trg in v carinsko unijo. Kaj bo naredil Burnham, ki naj bi ga prepričevali, naj se zavzame za ustanovitev »evropske konfederacije«, v kateri bi povezali članstvo na skupnem trgu s članstvom v Natu? Članice te konfederacije naj bi postale tudi Ukrajina, Švica, Norveška in države zahodnega Balkana (Albanija, BiH, Kosovo, Črna gora, Severna Makedonija in Srbija).