Sankcije so tokrat uvedli proti predsednici ICC Tomoko Akane in višjemu tožilcu Abdullahu Sejeu, ukrepi pa so po navedbah Reutersa del širše kampanje Trumpove administracije proti sodišču. ZDA so letos sicer x“že uvedle sankcije proti glavnemu tožilcu ICC Karimu Kanu in devetim sodnikom, z najnovejšimi ukrepi pa se je število predstavnikov sodišča pod ameriškimi sankcijami povzpelo na 13, kar vključuje približno polovico njegovih sodnikov. Med njimi je tudi slovnska sodnica Beti Hohler.
Sankcije vključujejo zamrznitev morebitnega premoženja prizadetih oseb v ZDA in jim praktično onemogočajo dostop do ameriškega finančnega sistema, s katerim so povezane številne mednarodne banke.
Ameriški državni sekretar Marco Rubio je ICC označil za »korumpiran in usodno politiziran« ter napovedal, da ga nameravajo ZDA po potrebi »razstaviti opeko za opeko«. Del pritiska naj bi bil usmerjen tudi v članice sodišča, ki bi jih Washington želel prepričati o izstopu. Venezuela je po takšni napovedi sporočila, da zapušča ICC, pred njo pa je to storil Čad.
Od zapletenih odnosov do odprtega sovraštva
Odnos ZDA do ICC je bil vselej zapleten. Washington je sodeloval pri oblikovanju sodišča, vendar se mu ni pridružil. Med drugim zaradi bojazni, da bi bili ameriški državljani, predvsem vojaki, izpostavljeni politično motiviranim pregonom. Kljub temu so ZDA v posameznih primerih sodišču zagotavljale obveščevalne podatke, diplomatsko podporo in drugo pomoč, kadar je bilo to skladno z ameriškimi interesi.
Pod Trumpovo administracijo se je odnos po navedbah New York Timesa iz zapletenega spremenil v odkrito sovražnega. Pritisk se je posebej povečal po tem, ko je ICC izdal naloge za prijetje izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in nekdanjega obrambnega ministra Joava Galanta ter zaradi preiskave domnevnih zločinov ameriških vojakov v Afganistanu. Kot so razkrili nedavno objavljeni posnetki, pa je o ameriških ukrepih proti ICC z Netanjahujem govoril tudi nedavno preminuli ameriški republikanski senator Lindsey Graham.
Reuters ob tem navaja, da so sankcije deloma namenjene preprečevanju morebitnih prihodnjih poskusov, da bi Trumpa ali člane njegove administracije kazensko preganjali zaradi ameriških vojaških operacij v tujini.
Kritike zaradi spodkopavanja mednarodnega prava
V Haagu so zatrdili, da bodo kljub pritisku še naprej neodvisno in nepristransko izpolnjevali svoj mandat ter preganjali najhujše mednarodne zločine. Po njihovem opozorilu grožnje pravosodnim akterjem zaradi uporabe prava ogrožajo širši mednarodni pravni red.
Sankcije so obsodili tudi na Japonskem, katerega državljanka je Akane. Tiskovni predstavnik japonskega zunanjega ministrstva Tošihiro Kitamura je ukrepe označil za globoko razočaranje in dejal, da bo Tokio še naprej podpiral prizadevanja ICC za pregon najhujših mednarodnih zločinov. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in predsednik Evropskega sveta António Costa sta prav tako izrazila podporo Akane in uradnikom ICC.
Sodišče brez lastne policije
Human Rights Watch je ocenil, da so sankcije nov primer prezira Trumpove administracije do mednarodnega prava in poskusa zaščite ameriških ter izraelskih predstavnikov pred odgovornostjo za hude zločine. Organizacija in še tri druge skupine so v zveznem sodišču v New Yorku vložile tožbo proti ameriški administraciji, s katero izpodbijajo njeno kampanjo proti ICC.
ICC je pri svojem delovanju močno odvisen od sodelovanja držav. Nima lastne policije in ne more sam izvajati aretacij, njegovi preiskovalci pa brez dovoljenja države ne morejo dostopati do krajev domnevnih zločinov. Osumljence lahko privedejo pred sodišče le, če se predajo sami ali če jih države aretirajo v njegovem imenu, njegovo financiranje pa v celoti zagotavljajo države članice.
Nevarnost za mednarodni sistem
Prav zaradi tega je za prihodnost sodišča ključna pripravljenost držav na sodelovanje. Članice imajo sicer pogodbeno obveznost pomagati ICC, vendar ima sodišče v primeru njihovega nesodelovanja le malo možnosti za ukrepanje. Doslej so države sodelovanje pogosto zagotavljale tudi zaradi mednarodnih norm in strahu pred politično škodo, ki bi jo prinesla zavrnitev.
Izstop Venezuele je zato po oceni poznavalcev pomemben signal. Po navedbah New York Timesa ni jasno, ali je Caracas k odločitvi spodbudil neposredni pritisk ZDA ali pa je ameriška kampanja Venezueli zgolj ponudila politično kritje, verjetno pa je šlo za kombinacijo obojega.
Strokovnjakinja za človekove pravice in mednarodne odnose Kate Cronin-Furman je opozorila, da bi lahko državam, ki bi sicer podpirale ICC, zaradi ameriških povračilnih ukrepov podpora sodišču postala predraga, medtem ko bi države, ki so se želele umakniti že prej, zdaj za to lahko imele lažjo pot. Po drugi strani bi lahko države, ki močno podpirajo ICC in nasprotujejo Trumpovi zunanji politiki, svojo podporo sodišču še okrepile, vendar dolgoročno niti to morda ne bo dovolj za odpravo posledic ameriškega pritiska.