Savdska Arabija, Turčija in Pakistan so podpisale obrambni sporazum v Meki, s katerim so vzpostavile nov sistem kolektivne obrambe med Bližnjim vzhodom in Južno Azijo. Osrednja zaveza obrambnega pakta določa, da bo oborožen napad na katero koli od treh držav obravnavan kot napad na vse podpisnice, kar vzbuja primerjave s 5. členom Severnoatlantske pogodbe zveze Nato. Zavezništvo združuje največjo svetovno proizvajalko nafte Savdsko Arabijo, članico Nata z močno obrambno industrijo Turčijo ter jedrsko silo Pakistan, kar bi lahko bistveno spremenilo varnostno dinamiko v regiji ter pomeni korak k večji strateški samostojnosti podpisnic.
Po oceni strokovnjakov dogovor za zdaj predstavlja obliko strateškega zavarovanja za države, ki si želijo večje varnosti in političnega vpliva zunaj tradicionalnih jamstev ZDA. Podpisnice ob tem ne prekinjajo stikov z Washingtonom, saj Turčija ostaja članica Nata, Savdska Arabija in Pakistan pa ohranjata pomembne obrambne vezi z ZDA, temveč dodajajo dodatno raven zaščite v primeru nestabilnosti. Nastanek pakta je med drugim posledica padca zaupanja v dosedanjo varnostno ureditev, zlasti po izbruhu spopadov med ZDA, Izraelom in Iranom, ki so kljub nevtralnosti zalivskih držav ogrozili savdsko energetsko infrastrukturo in pomorske poti.
Kaj zavezništvu prinašajo članice?
Države v zavezništvo prinašajo dopolnjujoče se zmogljivosti: Savdska Arabija prispeva finančna sredstva, strateško lego in vpliv na energetskih trgih, Turčija prinaša obsežno vojsko ter razvito vojaško industrijo na področju brezpilotnih letal, raket in plovil, Pakistan pa prispeva številno ter izkušeno vojsko in svoj jedrski arzenal. Kljub prisotnosti pakistanskega jedrskega orožja sporazum ne vzpostavlja samodejno jedrskega dežnika nad preostalima državama, saj podpisnice niso opredelile pogojev uporabe tovrstnega orožja, pakt pa označujejo kot izključno obramben.
Meški sporazum je zato najbolje razumeti kot poskus regionalne samostojnosti, poudarjajo pri tiskovni agenciji Reuters. Njegova prihodnost bo odvisna od tega, ali bo mogoče savdska sredstva, turško tehnologijo in pakistansko vojaško moč preoblikovati v usklajeno obrambo, ne da bi pri tem ustvarili nova varnostna tveganja. Ali bo pakt postal operativna vojaška zveza ali pa bo ostal le politična gesta, pa bo odvisno zlasti od usklajevanja vojaških načrtov, izvajanja skupnih vaj, izmenjave obveščevalnih podatkov ter reševanja razlik glede nacionalnih interesov posameznih članic, kar pa po oceni analitikov ne bo niti samoumevno niti enostavno.
Konflikti interesov
Da ima celoten projekt pred seboj hude težave, nakazuje že trenutna situacija v regiji. Pakistan je doslej deloval kot posrednik pri pogajanjih med ZDA in Iranom, v skladu s sporazumom pa bi moral v primeru iranskega napada na Savdsko Arabijo slednji priskočiti na pomoč. S tem bi seveda težko sedel na stolčku nepristranskega posrednika.
Hkrati ni videti, da imata Turčija in Pakistan veliko interesa za spopade z jemenskimi hutijevci, ki napadajo Savdsko Arabijo. Po drugi strani pa je vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se Pakistan zopet zapletel v konflikt z Indijo. Bi v primeru, da bi zavrelo zaradi indijskega incidenta, Pakistanu na pomoč priskočili tudi njegovi novi zaveznici? Zanimivo je tudi, da se zavezništvu v tej fazi še ni pridružil Egipt.
Bi pa novo zavezništvo lahko videli tudi kot odgovor na mrežo zaveznikov, ki jo je zgradil Izrael. Sem sodijo Indija, Grčija, Ciper in vse bolj verjetno tudi Združeni arabski emirati ter nekatere afriške države.