Kot je poročal Wall Street Journal, naj bi Združeni arabski emirati (ZAE) oziroma tamkajšnja centralna banka zaprosila Washington za odprtje valutne zamenjalne linije (swap lines) med dolarji in njihovimi dirhami.
Gre za tehnični instrument, ki je bil izredno pomemben med veliko finančno krizo leta 2008 in 2009 ter med pretresi finančnih trgov ob začetku epidemije covida-19. V tej transakciji centralna banka, na primer iz ZAE, zaprosi za večjo količino tuje valute, ki jo plača s svojo valuto. Ta zamenjava denarja se zgodi za krajše časovno obdobje, ki traja nekaj mesecev ali pa tudi manj.
Ker globalni finančni sistem temelji na ameriškem dolarju, je država, katere denar se prosi, skoraj vedno ZDA. V primeru, ki ga je komentiral Trump, bi si torej centralna banka ZAE od ameriške centralne banke (FED) ali ameriškega finančnega ministrstva izposodila ameriške dolarje, v zameno pa bi si FED oz. ministrstvo izposodilo emiratske dirhame.
Zakaj Emirati potrebujejo ameriško finančno pomoč?
Prvi razlog, zakaj bi centralna banka ZAE potrebovala ameriške dolarje, je ta, da imajo emiratske banke svoje obveznosti, ki jih morajo poravnati v ameriških dolarjih. Vloga centralnih bank je, da zagotavljajo likvidnost svojega bančnega sistema, to pa lahko storijo le v svoji valuti. Zgolj FED pa lahko zagotavlja dolarsko likvidnost.
Drugi razlog, zakaj bi centralna banka ZAE želela dolarje, pa je, da ohranja fiksni tečaj z ameriškim dolarjem. Zaradi vojne je zelo verjetno prišlo do precejšnjih menjav dirhamov v dolarje, predvsem s strani tujcev, bodisi posameznikov ali podjetij. Da centralna banka ohrani fiksno razmerje med dirhamom in dolarjem, mora v enaki količini prodajati svoje zaloge. Menjava se sicer zgodi prek zasebnih bank in menjalnic denarja, a v končni bilanci mora centralna banka kupovati dirhame in prodajati dolarje. V nasprotnem primeru bi zakon ponudbe in povpraševanja povzročil padec vrednosti dirhama.
Vse manj petrodolarjev
Že pred začetkom zadnjih spopadov na Bližnjem vzhodu so imele nekatere zalivske države trgovinske primanjkljaje, vojna pa je to razmerje še poslabšala. To je precejšen obrat glede na večino obdobja zadnjih petih desetletij, ko so te države zaradi izvoza nafte kopičile velike količine dolarskih presežkov, ki so v globalnem finančnem sistemu postali znani pod izrazom petrodolarji. Predvsem Savdska Arabija in Irak sta imela v zadnjih letih izravnano ali negativno trgovinsko bilanco, medtem ko so manjše zalivske monarhije, kamor seveda spadajo tudi ZAE, še vedno kopičile dolarje.
Države denarja, zasluženega s prodajo nafte, če ga je preveč, ne morejo učinkovito porabiti in bi zato poraba tega zaslužka doma, na primer za investicije ali izplačila raznih podpor prebivalcem, le povzročila inflacijo. Zaradi zaprte Hormuške ožine pa so finančni pritiski na zalivske države obratni. Ker nimajo domače industrije ali kmetijstva, morajo večino blaga in hrane za domačo potrošnjo uvažati. Ta uvoz pa je treba plačati v dolarjih, ki jih sedaj naftna industrija ne prinaša več.
Če centralne banke teh držav ne bi posredovale na finančnem trgu, bi vrednost njihovih valut padla, to pa bi pomenilo, da bi se uvoz močno podražil. Nacionalna bilanca bi se torej uravnotežila s tem, da bi uvoz blaga iz tujine postal predrag.
Presenečen tudi Donald Trump
Združeni arabski emirati imajo zelo velike količine dolarjev, tako v rezervah centralne banke kot v državnih varčevalnih skladih. Razlog za to je seveda dejstvo, da ZAE prodajajo svojo nafto na svetovnih trgih v dolarjih, a hkrati se pojavlja vprašanje, ali bogati emirati sploh potrebujejo ameriško monetarno podporo. S tem se očitno strinja tudi ameriški predsednik Trump. "Presenečen sem, ker so zares bogati," je povedal v torek za ameriške medije in dodal: "To so nenavadni časi."
Po podatkih iz februarja, torej tik pred začetkom ameriško-izraelskega napada na Iran, so zaloge tujih valut centralne banke ZAE znašale 285 milijard dolarjev, poleg tega pa je imela še za 73 milijard ameriških kratkoročnih državnih obveznic, ki v medbančnem poslovanju delujejo efektivno kot denar. To so vsote, ki so višje od rezerv ameriškega finančnega ministrstva (Exchange Stabilization Fund, krajše ESF), ki so rezervirane za morebitne intervencije na finančnih trgih.
Lansko leto je ministrstvo za finance prek ESF izvedlo valutno zamenjavo v vrednosti 20 milijard dolarjev za podporo Argentini, zato znatnega dela sredstev trenutno ni mogoče uporabiti. Finančni minister Bessent ima sicer zelo široka pooblastila pri uporabi sklada. Predstavniki Emiratov so se prejšnji teden v Washingtonu ob robu spomladanskih zasedanj Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke sestali z ameriškim finančnim ministrom Scottom Bessentom.
Finančni ali politični manever?
Še precej večje valutne zamenjavaje lahko zagotovi ameriška centralna banka (leta 2020 na primer okoli 470 milijard dolarjev). Ker je FED izdajatelj dolarske valute, so njegove kapacitete za izdajo dolarskih kratkoročnih posojil praktično neomejene, a očitno se prošnja Emiratov nanaša predvsem na finančno ministrstvo.
Kevin Hassett, direktor ameriškega Nacionalnega gospodarskega sveta, je v ponedeljek dejal, da pričakuje, da si bo ministrstvo za finance "po najboljših močeh prizadevalo" pomagati Emiratom. Vendar je hkrati nakazal, da finančna podpora verjetno ne bo potrebna.
ZAE niso povedali, kako veliko zamenjavo valute bi potrebovali, ali razkrili trenutne višine svojih dolarskih rezerv. Nekateri analitiki zato špekulirajo, da gre za politični signal oziroma testiranje ameriške pripravljenosti, da podprejo zalivske države v težki situaciji, ki jo je z intervencijo v Iranu povzročil sam Washington. ZAE si tak diplomatski manever privoščijo precej lažje kot na primer Kuvajt in Bahrajn, ki sta finančno precej šibkejša in tudi splošno bolj odvisna od izvoza nafte skozi Hormuško ožino.