Donald Trump je v soboto sporočil, da so ZDA z Iranom v veliki meri že dosegle sporazum, ki vključuje odprtje Hormuške ožine. »O zadnjih podrobnostih se še pogovarjamo,« je še zapisal na svojem družbenem omrežju. Pred tem se je pogovarjal z voditelji Turčije in več arabskih držav, ki so posrednice na pogajanjih. Menda vsa ta pogajanja vodi 57-letni načelnik pakistanskega generalštaba Asim Munir, ki ga Trump zelo ceni in ki je bil pred nekaj dnevi v Teheranu.
Tudi ameriški zunanji minister Marco Rubio je optimističen. Novinarjem v New Delhiju, kjer je na obisku, je dejal, da bo sporazum z Iranom rešil vprašanje Hormuške ožine in začel »proces, ki bo na koncu vodil do sveta, v katerem se ne bomo več bali iranskega jedrskega orožja«.
Trumpu se mudi
A Trump je menda popustil iranski zahtevi, da se najprej doseže dogovor o Hormuški ožini in se šele zatem preide na pogajanja o iranskem jedrskem programu. Če je to res, potem je to hud poraz za Trumpa, ki je skupaj z Izraelom 28. februarja začel napade na Iran ravno zaradi iranskega programa jedrskega orožja.
Vsekakor se Trumpu mudi, saj se je v ZDA cena bencina v zadnjih treh mesecih podvojila, zaradi česar bi njegovi republikanci jeseni lahko izgubili delne kongresne volitve. Če bodo namreč izgubili večino v spodnjem domu ali celo v senatu, potem bo Trump v prihodnjih dveh letih zelo težko vladal.
Ameriški medij Axios, ki se sklicuje na neimenovane predstavnike ZDA, trdi, da sporazum predvideva 60-dnevno podaljšanje premirja, Iran bi odprl Hormuško ožino za prosto plovbo in odstranil mine, ZDA pa bi odpravile blokado iranskih pristanišč ter nekatere sankcije, s čimer bi Iranu omogočile izvoz nafte.
Iran bi se tudi odpovedal jedrskemu orožju in se zavezal pogajanjem o ustavitvi bogatenja urana in odstranitvi 60-odstotno obogatenega urana. A dogovor glede teh vprašanj v Teheranu pogojujejo s privolitvijo ZDA, da Iranu izročijo del od 100 milijard dolarjev (95 milijard evrov), ki so od leta 1979 zamrznjeni v zahodnih bankah, pozneje pa vse. Načrt končnega sporazuma predvideva tudi končanje spopadov med libanonskim Hezbolahom in Izraelom.
Iranska tiskovna agencija Fars pa zanika, da bi se Iran odpovedal nadzoru nad Hormuško ožino. Vsekakor je upanje, da se bo Iran povsem odpovedal tako učinkovitemu sredstvu pritiska na ZDA, zaman. Možno je, da jo bo zdaj samo začasno odprl.
Gledališka predstava v Beli hiši
Če so v soboto zvečer prišle novice o popuščanju med ZDA in Iranom, so še nekaj ur prej ameriški mediji trdili, da se pripravljajo novi ameriško-izraelski napadi na Iran. Tako so si pojasnjevali dejstvo, da je Trump v soboto ostal v Beli hiši. Ni igral golfa in ni šel na poroko svojega sina na Bahame, čeprav je oboje načrtoval. V petek pa je imel sestanek sveta za nacionalno varnost, v katerem so tudi podpredsednik J. D. Vance, obrambni minister Pete Hegseth in direktor CIA. Luči v Beli hiši so gorele pozno v noč. Iranu pa je Trump napovedal uničujoče napade. To, da je spet pripravljen udariti po Iranu po 45 dneh premirja, naj bi dokazovali tudi premiki ameriških sil, ki naj bi napadle okolico Hormuške ožine in omogočile njeno odprtje. A po vsem, kar sta v soboto javnosti sporočala Trump in Rubio, se zdi, da je bila vse to le dobra gledališka predstava. Trump naj bi z grožnjo vojne samo izvajal pritisk na pogajanja. Kljub temu pa so Iranci dosegli, da se pogajanja o njihovem jedrskem programu preloži na poznejši čas.
Toda Trump je nepredvidljiv. Konec februarja se je iranskim pogajalcem zdelo, da so dosegli pomemben napredek v pogajanjih s Trumpovim odposlancem Stevom Witkoffom, nato pa so se začeli ameriško-izraelski napadi. Podobno je bilo že junija 2025 pred 12-dnevno vojno: Trump je dal deset dni za pogajanja, a je že po dveh dneh začel napadati Iran.