V teh dneh bo Bosna in Hercegovina najbrž dobila novega visokega predstavnika mednarodne skupnosti, ki ima od leta 1997 velika pooblastila pri zagotavljanju daytonskega mirovnega sporazuma iz leta 1995. Bavarski konservativni politik Christian Schmidt je aprila sporočil, da se po petih letih umika s tega položaja. O novem visokem predstavniku bo v sredo ali četrtek odločal upravni odbor Sveta za uresničevanje miru (PIC), v katerem so predstavniki ZDA, Rusije, Nemčije, Francije, Velike Britanije, Italije, Turčije, Kanade, Japonske in EU.
Med kandidati za novega visokega predstavnika se največkrat omenja 76-letni Antonio Zanardi Landi, nekdanji italijanski veleposlanik v Rusiji, Srbiji in Črni gori. Ker je bil dolgo časa v Moskvi in Beogradu, je veliko bolj sprejemljiv za voditelja bosanskih Srbov Milorada Dodika in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Menda ga podpira tudi Bela hiša.
Kot možni kandidat se omenja še Američan William Ruger, ki naj bi bil blizu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Odvetniški zbornici obeh entitet BiH, bošnjaško-hrvaške in srbske, pa sta predlagali slovenskega pravnika Romana Završka, ki je predsednik Sveta odvetniških zbornic Evrope.
Različni pogledi ZDA in Evrope
Schmidt je v petih letih svojega dela povsem drugače kot pred njim koroški Slovenec Valentin Inzko pogosto uporabljal svoje pristojnosti in imel pri vseh pomembnih odločitvah v BiH zadnjo besedo. Med drugim je uvedel zakon, po katerem je neupoštevanje odločitev visokega predstavnika kaznivo dejanje, zaradi česar je sodišče BiH obsodilo Dodika in ga odstavilo s položaja predsednika Republike Srbske.
V Beli hiši menijo, da bi moral naslednji visoki predstavnik, ki naj bi bil zadnji, prepustiti odločitve domačim institucijam. Nemška, francoska in tudi britanska vlada pa enako kot Bošnjaki menijo, da mora visoki predstavnik ohraniti svojo veliko moč odločanja.
Trumpova administracija od novega visokega predstavnika pričakuje, da ji bo šel na roke pri ameriških infrastrukturnih projektih, kot je povezava plinovoda BiH s Krkom, kamor ZDA izvažajo utekočinjeni plin. Menda je tudi sam odstop Schmidta posledica pritiskov iz Bele hiše: Trumpovi administraciji je bil trn v peti, ker ni dovolil, da bi pri ameriškem projektu južnega plinovoda o državnem premoženju, ki je v Republiki Srbski, odločale oblasti te entitete. Francoski minister za Evropo Benjamin Haddad pa pravi, da »Evropa ne sme dovoliti, da se druge sile vmešavajo v naše sosedstvo in da tako spodbujajo nestabilnost.« Rusija enako kot leta 2021 pri imenovanju Schmidta ne more preprečiti odločanja upravnega odbora PIC, lahko pa enako kot pri Schmidtu blokira soglasje v varnostnem svetu OZN, tako da je visoki predstavnik potem lažja tarča Dodika, ki trdi, da nima polne mednarodnopravne legitimnosti, pravi analitik dr. Faris Kočan.
Ni še jasno, kako bodo glasovali člani upravnega odbora PIC. Če se ne bodo mogli dogovoriti, bo Schmidt ostal na položaju z zmanjšano politično avtoriteto, kar bi najbolj koristilo Dodiku.
Še robusten nadzor tujine ali postopni umik?
Izbira visokega predstavnika in njegova moč bosta pokazali, kakšno je v resnici razmerje sil med ZDA, Evropsko unijo, Rusijo in lokalnimi akterji v BiH, pravi Kočan. V prihodnosti bo njegova vloga odvisna predvsem od tega, ali bo Zahod še pripravljen vzdrževati robusten mednarodni nadzor nad BiH ali pa bo prevladala logika postopnega umika, ki bi okrepila lokalne etnonacionalne elite, pravi. Formalno se pogosto govori o zapiranju urada visokega predstavnika OHR (za to se zavzemajo tamkajšnji Srbi in Hrvati, prav tako nekdanja visoka predstavnika Wolfgang Petritsch in Carl Bild), a pogoji za to niso izpolnjeni: institucije so blokirane, Dodikov separatizem ostaja močan, ustavni red pa je še vedno odvisen od zunanjih garancij.
»Med ZDA in Evropo obstaja trenje glede OHR. Evropski akterji še vedno vidijo OHR kot instrument zaščite daytonske arhitekture, medtem ko Trumpove ZDA manj zanima obramba liberalnega projekta izgradnje miru v BiH in bolj konkretni politični, energetski in poslovni interesi. V tem okviru je treba razumeti tudi pritisk na Schmidta, vprašanje plinskih povezav in širše ameriško zanimanje za energetsko preoblikovanje regije. To ne pomeni, da ZDA opuščajo BiH, pomeni pa, da je ne obravnavajo več nujno kot projekt liberalne državotvornosti,« pravi dr. Kočan.
