Terenska misija varnostnega sveta pod vodstvom predsedujočega, slovenskega veleposlanika pri OZN Samuela Žbogarja, se po obisku v Siriji danes zaključuje v Libanonu. Z novim političnim vodstvom dežele ceder, ki poskuša po še eni uničujoči vojni med Hezbolahom in Izraelom prevzeti nadzor nad celotnim delom države, so se veleposlaniki osrednjega organa Združenih narodov sestali že v petek, danes pa si bodo ogledali še misijo modrih čelad Unifil, ki naj bi že skoraj petdeset let skrbela za spoštovanje premirja po prvem izraelskem umiku iz Libanona leta 1978, prihodnje leto pa se bo začel njen postopni umik iz države.
Kako naprej s premirjem
Varnostni svet se v Libanonu mudi v času vnovič povečanih napetosti med Izraelom in Hezbolahom. Nov oborožen konflikt ni izključen, čeprav hkrati prihaja tudi do pozitivnih premikov med libanonsko in izraelsko vlado, ki sta ta teden prvič po 40 letih vzpostavili neposreden dialog. Civilni predstavniki Libanona in Izraela so se namreč udeležili seje odbora za nadzor premirja pod predsedstvom ZDA v Nakuri na jugu Libanona. Čeprav se predstavniki obeh držav na sedežu mirovne misije Unifil niso pogovarjali o normalizaciji odnosov, je vodenje dialoga o prenehanju sovražnosti, vrnitvi libanonskih zapornikov in doseganju popolnega umika izraelske vojske z libanonskega ozemlja vendarle korak naprej.
Predsednik Joseph Aoun, nekdanji general libanonske vojske, je veleposlanikom zagotovil, da Libanon ostaja zavezan načrtu, da smejo orožje nositi zgolj pripadniki državnih obrambnih sil. Temu se je namreč Libanon ponovno zavezal ob premirju, v katerem je bilo poudarjeno, da je treba izpolniti resolucijo varnostnega sveta iz leta 2006, ki je po takratni vojni med Hezbolahom in Izraelom zahtevala, da je libanonska vojska edina oborožena sila v državi in da prevzame nadzor nad celotnim ozemljem, torej tudi jugom, ki ga je leta nadzorovala šiitska milica.
Od lanskega novembra, ko je bilo doseženo premirje med Izraelom in Hezbolahom, to v resnici še ni zaživelo. Skoraj vsak dan se nadaljujejo napadi Izraela na položaje Hezbolaha. Od lanskega novembra so ti zahtevali več kot 330 mrtvih. V izraelski vladi niso zadovoljni s počasnim širjenjem območja nadzora libanonske vojske južno od reke Litani in tudi z zastalim razorožitvenim procesom, ki se dejansko sploh še ni prav začel, čeprav premier Navaf Salam obljublja, da bo milica vsaj na mejnem območju z Izraelom razorožena do konca leta.
Uganka razorožitve
Hezbolah je zavrnil razorožitev, a dopušča nadaljnji dialog. Njegov generalni sekretar Naim Kasem ocenjuje, da je suverenost Libanona mogoče doseči le s končanjem izraelske »agresije«. Vendarle pa naj bi v gibanju glede razorožitve imeli različne poglede – obstajala naj bi trša struja, ki razorožitvi povsem nasprotuje, in pragmatična, dogovoru naklonjena skupina. Kot za Dnevnik razlaga Bassel Doueik, geopolitični analitik, je med premierjem Salamom in Hezbolahom zaradi poletne napovedi, da bodo zgolj državne varnostne sile smele posedovati orožje, takoj prišlo do napetosti. »Vlada želi, da Hezbolah v okviru procesa razoroževanja in prehoda iz iranske podprte milice v izključno politično stranko libanonski vojski preda svoje rakete dolgega in srednjega dosega. Razorožitev Hezbolaha je kot poskus odstranitve stebra iz hiše, ki je zgrajena okoli njega – celotna struktura se odzove,« slikovito opisuje Doueik.
Veleposlaniki članic varnostnega sveta so sicer od predsednika parlamenta Nabija Berija, ki je vodja Hezbolahovega zavezniškega šiitskega gibanja Amal, slišali nekoliko drugačne poudarke glede razorožitve Hezbolaha. Beri, ki je v preteklosti že poudaril, da so odprti glede dogovora za razorožitev Hezbolaha, je v pogovoru z veleposlaniki poudaril, da mora Izrael zaradi stabilnosti juga države spoštovati premirje, pogajanja o razorožitvi Hezbolaha pa ne smejo potekati pod vojaškim pritiskom.
Vnovičen konflikt ni izključen
Hezbolah na izraelske napade za zdaj ne odgovarja. Razlog naj bi tičal v njihovem zavedanju o trenutnih razmerjih moči na bojišču in nenaklonjenosti libanonskega ljudstva novi vojni. Vendarle novega konflikta med Hezbolahom in Izraelom po oceni našega sogovornika ni mogoče izključiti. »Izraelska vlada vztraja, da napredek z Libanonom ni mogoč, dokler Hezbolah ne bo popolnoma razorožen. Hkrati so ameriški uradniki, zlasti senatorji, kot sta Lindsey Graham in Joni Ernst, ponovili izraelsko stališče in trdili, da se Hezbolah ponovno oborožuje in da navzočnost libanonske vojske na jugu ni zadostna, da bi odvrnila to skupino. Zato ostaja verjetnost novega spopada med Hezbolahom in Izraelom visoka. Čas in obseg takšne eskalacije pa bosta na koncu odvisna od ocen obveščevalnih služb o razvoju političnega konteksta in varnostnih razmer,« je prepričan Doueik.
Ključno vprašanje tako ostaja, ali bo Hezbolah privolil v razorožitev, morda v zameno za močnejši položaj na političnem parketu Libanona. Pogosto se namreč pomen orožja Hezbolaha ne enači zgolj z njegovim uporom proti izraelski okupaciji Libanona, temveč tudi kot orodje za večjo samozavest manjšinske šiitske skupnosti. Po oceni Doueika je bil Hezbolah ustanovljen kot milica in se bo tudi v prihodnje identificiral kot taka. »Oboroženi odpor proti Izraelu – in delovanje kot napadalna enota Islamske revolucionarne garde – je osrednjega pomena za njeno identiteto in legitimnost. Skupina bi razmislila o razorožitvi le ob trdnih, izvršljivih jamstvih, ki bi preprečevala izraelske vpade v južni Libanon in ustavila ciljane izraelske operacije proti njenim članom in poveljnikom. Takšni pogoji so v sedanjih razmerah v regiji daleč od uresničljivih. Dokler ne bodo, bo Hezbolah ostal trdno odločen, da obdrži svoje orožje,« je prepričan Doueik.
