Keiru Starmerju se obeta najbolj dramatičen ponedeljek, odkar je septembra 2024 laburiste, po štirinajstih letih kaotične vladavine konservativcev, ki so trikrat zamenjali premierja, povedel v veliko zmago na parlamentarnih volitvah z obljubami o velikih spremembah v Britaniji, od gospodarske rasti do neškandaloznega ravnanja vladajočih politikov. Skoraj vse so videti neizpolnjene. Angleški in tudi valižanski ter škotski volilci so njega in laburiste hudo kaznovali, kot sam pravi, za »nepotrebne napake vlade«.
Odstopil ne bo, vendar …
»Boste odstopili, premier?« je vprašanje, ki ga novinarji ta čas vzklikajo, kjerkoli se pojavi. Starmer zatrjuje, da ne bo odstopil. Prvi dan novega tedna bo imel velik govor, od katerega je v veliki meri odvisna njegova politična usoda. Obenem pa skrajno pozorno spremlja odzive ministrov na izziv laburistične poslanke avstralskega rodu Katherine West, ki jo je do zdaj poznal malokdo. Zdaj je v soju žarometov, ker se je prva konkretno odzvala na pozive nešteto jeznih poraženih laburističnih lokalnih politikov, ki njega in vlado krivijo za svoje poraze. Zato glasno pozivajo k zamenjavi voditelja stranke, ki je avtomatično premier, če je stranka na oblasti.
Starmerjevim ministrom je Westova zelo neposredno sporočila: če ga ne bo poskusil zamenjati nihče med vami, bom to naredila jaz. V nedeljo je dejala, da je za svojo kandidaturo zbrala podporo desetih poslancev. Potrebuje pa podporo dvajsetih odstotkov oziroma 81 laburističnih poslancev. Malo verjetno je, da resno misli s tem, da bi ona lahko zamenjala Starmerja, zelo verjetno pa je, da želi spodbuditi kakšnega od ministrov, posebno zdravstvenega Wesa Streetinga, ki je bil v preteklosti najbolj kritičen do premierja, ali nekdanjo namestnico premierja, zdaj med tradicionalnimi laburisti priljubljeno poslanko Angelo Raynor. Starmer in njegovi ministri za zdaj ignorirajo Westovo. Prevladuje mnenje, da bodo nezadovoljneži počakali na to, da se v parlament kot poslanec vrne priljubljen manchestrski župan Andy Burnham, v katerem večina vidi pravega tradicionalnega laburista, ki lahko edini porazi Starmerja v voditeljskem dvoboju.
Premier na čakanju
Noben minister (še) ne kaže apetita po dvoboju s Starmerjem. Zdi se, da so mu pripravljeni dati zadnjo (šestmesečno) priložnost, da sebe in vlado zakrmari iz kriznih voda in končno primerno odgovori predvsem na največji izziv, ki ga pooseblja razvpit desničarski populist, »heroj« brexita in Trumpov posnemovalec Nigel Farage. Po minulih volitvah se ta še bolj vede kot premier na čakanju. Celo njegovo dolgoletno francosko »dekle« Laure Ferrari, zdaj političarka, ki jo je spoznal kot točajko v evropskem parlamentu, že govori o tem, da se na Downing Streetu 10 ne bi vtikala v politiko, tako kot se je zaročenka in potem tretja žena Borisa Johnsona Carrie.
Končna bera svetniških sedežev velike zmagovalke Reformirajmo Združeno kraljestvo v 136 angleških volilnih okrožjih, v katerih je imela prej samo dva svetnika, je 1451. To je neverjeten uspeh, ki ga je dosegla na račun ne samo vladajoče levosredinske laburistične stranke, ampak tudi konkurenčne desničarske konservativne stranke. Obe imata za seboj volilno katastrofo. Največji poraženci so laburisti, ki so izgubili kar 1469 svetniških sedežev, kar je skoraj tretjina več, kot so jih ohranili: 1068. Konservativci so osvojili 801 sedež, izgubili pa jih več kot 563. Katastrofalen osip laburističnih svetnikov v Angliji pomeni, da so izgubili večino (oblast) v 38 lokalnih vladah, ohranili pa jo v 28. Liberalni demokrati imajo večino v samo enem novem svetu, skupaj pa v petnajstih od 136, v katerih so bile volitve. Stranka Reformirajmo Združeno kraljestvo bo vodila 14 svetov, konservativci devet in zeleni pet. V 64 svetih nobena stranka ni dobila večine. Za dobro mero je Farageeva stranka zasedla drugo mesto na volitvah nove skupščine v Walesu, kjer med prejšnjimi skupščinskimi volitvami leta 2021 tako rekoč ni obstajala, na Škotskem pa deli drugo mesto z laburisti, ki so bili nekoč prevladujoča politična stranka na Škotskem.
