Spor se je začel, ko so družinsko hišo s petimi spalnicami v osrednjem Londonu preuredili v veleposlaništvo Črne gore. Nekateri prebivalci Cambridge Streeta so nasprotovali postavitvi droga z zastavo in namestitvi veleposlaniške oznake, saj naj bi posegali v podobo ulice z zaščitenimi zgodovinskimi hišami.
V pripombah mestnemu svetu so zastavo opisali kot kičasto in kričečo, njena podoba pa naj bi bila v nasprotju z mirno dostojanstvenimi belimi pročelji hiš iz poznega obdobja regentstva, ki jih je zasnoval arhitekt Thomas Cubitt. Nekatere sosede je pomirilo šele družabno srečanje, na katero jih je povabil odpravnik poslov črnogorske države. »Morda bi bilo diplomatsko, če bi to storili že na začetku,« je za Guardian pripomnil eden od prebivalcev.
Vendar druženje ni prepričalo vseh. Petintridesetletna Diana Simpson, ki živi s starši v sosednji hiši, je proti mestnemu svetu Westminster vložila tožbo in zahtevala sodni preizkus njegove odločitve o spremembi namembnosti stavbe ter postavitvi droga. Mestnim oblastem očita, da pri odločanju niso ustrezno upoštevale vpliva novega veleposlaništva na njeno duševno zdravje.
Strah pred sosedom in očitki oblastem
Simpsonova, hči nekdanjega ameriškega diplomata, na ulici živi že več kot tri desetletja. Zaradi klinične anksioznosti, dolgega covida in funkcionalne nevrološke motnje prejema invalidske prejemke. V sodnih dokumentih navaja, da jo prihod veleposlaništva, ob tem pa tudi nedavni spori Črne gore z Rusijo, tako vznemirja, da ima težave s spanjem.
»Pogosto čutim potrebo, da spim v drugi sobi kot v svoji spalnici, da bi si zagotovila vsaj nekaj olajšanja,« je zapisala. Včasih zaspi v drugi sobi preventivno, drugič se v drugo sobo preseli sredi noči. Pravi, da ob zvoku škripanja pomisli, da bi nekdo z veleposlaništva lahko vdrl v njeno sobo, čeprav se zaveda, da je takšna možnost zelo majhna in da je njen odziv večinoma neracionalen.
Simpsonova se sklicuje na kršitve zakonodaje o človekovih pravicah in enakosti. Razmišlja tudi o tem, »ali je še vzdržno, da ostanem v tej hiši«, v kateri je nameravala živeti vse življenje. Odhod bi jo po njenih besedah odtrgal od »tesno povezane lokalne skupnosti«.
»Poseg v dom tožnice ni verjeten«
Za Guardian je povedala, da je prepričana o utemeljenosti tožbe. Mestnemu svetu očita nerazumno odločanje in pomanjkljivo javno posvetovanje, saj naj bi po odobritvi zunanjega ministrstva že vnaprej zavrnil možnost, da bi ugovori vplivali na odločitev.
Mestni svet Westminster očitke zavrača. V obrambi je zapisal, da »poseg v dom tožnice ali njeno zasebno in družinsko življenje ni verjeten«, ter zahteva zavrnitev tožbe brez glavne obravnave. Predstavnik sveta je pojasnil, da morajo lokalne oblasti odločati v skladu z veljavnimi prostorskimi predpisi, zato primera v tej fazi ne morejo podrobneje komentirati.
Tudi Turkmenistan v družinski hiši
Manjše države zaradi naraščajočih najemnin ali prodaje nepremičnin iščejo nove prostore za veleposlaništva, kar lahko sproži nasprotovanje prebivalcev premožnejših londonskih četrti. Večje države imajo praviloma predstavništva v Belgravii, South Kensingtonu, Knightsbridgeu ali Mayfairu, manjše pa si želijo bližine teh diplomatskih središč, ne da bi plačevale enako visoke najemnine.
Podoben spor je sprožila nedavna selitev turkmenistanskega veleposlaništva v preurejeno družinsko hišo na Victoria Road v Kensingtonu. Ena od sosedov je v pripombah mestnim oblastem zapisala: »Ne razumem, zakaj neposrednim sosedom niso izkazali niti osnovne vljudnosti.« Dodala je, da se ne počuti povsem varno in da jo postavitev zastave ter oznake veleposlaništva pušča brez besed.
Ko jo je obiskal Guardian, je sogovornica, ki ni želela biti imenovana, sicer priznala, da so se Turkmenistanci izkazali za »pravzaprav precej tihe« in da za zdaj ni bilo težav.
Podobne izkušnje ima tudi sosed severnokorejskega veleposlaništva. To je že dve desetletji nastanjeno v hiši v zahodnem Londonu, daleč od prestižnih diplomatskih četrti. Colin Flood, upokojeni odvetnik, ki živi dve hiši stran, pravi, da od tam nikoli ne slišijo nobenega hrupa. Tudi delavec, ki obnavlja sosednjo hišo, je severnokorejske diplomate pohvalil: »To so čudoviti ljudje.«