V Ankari se v torek začenja vrh voditeljev članic zveze Nato, slovenska delegacija, v kateri so premier Janez Janša, obrambni minister Valentin Hajdinjak ter zunanji minister Tone Kajzer, pa tja odhaja s slabo popotnico. Premier Janša pravi, da mu bo na vrhu Nata prvič neprijetno, potem ko je generalni sekretar zavezništva Mark Rutte Slovenijo, Češko in Albanijo izpostavil kot države, ki lani niso odmerile dogovorjenih minimalnih dveh odstotkov BDP za obrambne namene. Prejšnja vlada Roberta Goloba trdi, da je to storila, v Natu pa nasprotno pravijo, da je v obrambne izdatke štela tudi takšne, ki tja ne sodijo.
Vse to se za povrh dogaja v času, ko Rutte v Ankari od zaveznic pričakuje jasne in verodostojne načrte o izpolnjevanju še mnogo višjega začrtanega cilja do leta 2035: porabe za obrambo v višini petih odstotkov BDP, od teh 3,5 strogo za vojsko, 1,5 pa za projekte dvojne rabe. Veliko je v neuradnih izjavah slišati o tem, da je to praktično neuresničljivo in da članice s figo v žepu čakajo konec Trumpovega mandata. Ne bi bilo prvič, kajti tudi cilj o dveh odstotkih BDP, zapisan že na vrhu v Walesu leta 2014, so vse članice dosegle šele lani ob znatnem pritisku ZDA. No, vse razen treh, kot se je po trditvah Nata izkazalo naknadno ob pregledu porabe in zaradi česar je Rutte spomladi pisal Golobu. Slovenija naj bi lani za obrambo tako odmerila 1,6 odstotka BDP.
Vračanje verodostojnosti
Državni sekretar na obrambnem ministrstvu Erik Kopač pravi, da bo v luči tega najpomembnejši cilj Slovenije v Ankari povrniti si verodostojnost. »Zakaj je verodostojnost pomembna? Ko sem bil stalni predstavnik Slovenije pri Natu, sem končno dojel njegovo bistvo. To je vojaško zavezništvo (ne politično). In tu sta ključni enotnost in verodostojnost tako do zaveznic kot sovražnikov,« je dejal Kopač na nedavni razpravi, ki sta jo organizirali britansko in nemško veleposlaništvo v Ljubljani. »Pot Slovenije dolga leta ni bila dobra,« je nadaljeval, »od ekonomske krize naprej stroški za obrambo niso bili več prednostni. Leta 2014 se je s Krimom že lahko videlo, v katero smer gre varnostni razvoj v Evropi, pa spet nismo ustrezno ukrepali. Enako velja za večino zaveznic. Zdaj pa moramo drugim pokazati, da smo na dobri poti.«
Nova vlada je ukrepe napovedala. Hajdinjak je dejal, da bodo do vrha Nata pripravili konkreten načrt o 300 milijonih evrov dodatnih naložb v obrambo do konca leta, očitno tudi z rebalansom proračuna. S tem zneskom bi bila dva odstotka BDP dosežena.
Vprašanje sicer je, ali bo Slovenija zaradi nedoseganja dveh odstotkov v Ankari res posebej izpostavljena. Rutte je javno dejal, da gre pri Češki, Albaniji in Sloveniji za skupno manj kot milijardo evrov premalo sredstev, kar je glede na celotni koš relativno majhna številka. Generalni sekretar gotovo noče izpostavljati minusov določenih članic že zato, ker poskuša ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu dokazati, da evropske zaveznice njegove zahteve po precej večjih sredstvih za obrambo vse jemljejo resno.
»V Italiji ni bilo pa nič narobe«
»Ker je v Sloveniji nova vlada, bodo to verjetno v Natu upoštevali kot novo realnost, in tu ne pričakujem grozovitih sankcij. Lahko, da bo Slovenija omenjena ali pa izpostavljena. Toda glede na vse drugo dogajanje med ZDA in Evropo ne verjamem, sploh če bo prišla z verodostojnim predlogom, kako bo ta dva odstotka dosegla,« pravi obramboslovec in nekdanji evropski poslanec Klemen Grošelj. Ocenjuje, da je bil na zadnjem vrhu v Haagu očitno dosežen dogovor, da je spodnja meja dva odstotka BDP za čiste obrambne izdatke, in da je to prejšnja vlada narobe razumela ali se odločila, kot se je, ter naredila napako. »Morali bi zelo premišljeno pripraviti načrt, kako se bo denar usmeril in porabil. Tega niso naredili … Tudi Španija, ki je v zelo konfliktnem odnosu s Trumpom, je šla do 2,01 odstotka sredstev za obrambo. Neka zrela politika to mora narediti. Naš nacionalni interes je, da smo v Natu in nismo izpostavljeni. S tema dvema odstotkoma bi bili v zavetju … Zdaj bo zelo pomembno za naprej, kako se bo Slovenija v zavezništvu pozicionirala,« pravi Grošelj.
Obrambni minister v prejšnji vladi Borut Sajovic trdi, da napake ni bilo. »Med našo interno zakonodajo in pogledi zavezništva je nastala neka razlika, ki je zaradi specifične zakonodaje druge države nimajo. Ko v Italiji rečejo, da bo most na Sicilijo obrambni izdatek in se krije iz obrambnega proračuna, v Natu ne rečejo, da je s tem kaj narobe. Če bi mi vse strateško pomembne ceste in železnice plačali iz sredstev ministrstva za obrambo, zavezništvo s tem ne bi imelo nobenih težav. Ker pa so sredstva šla iz sredstev ministrstva za infrastrukturo, je nastal izziv,« pravi Sajovic.
Oborožiti na hitro se je težko, tudi če je denar
Maja Garb s katedre za obramboslovje na ljubljanski fakulteti za družbene vede pričakuje, da so vprašanja sredstev za obrambo rešili že v pripravah na vrh in da Slovenija zato ne bo izpostavljena. Se je pa po njenem zadnja leta obnašala drugače kot druge države. »Sredstva za obrambne namene so v času finančne krize znižale vse članice Nata. Ko se je obrnil trend, pa je Slovenija zelo zaostajala. Slovenija tu torej nekoliko izstopa, ni pa edina, ki ni izpolnila zavez,« pravi. »Kar zdaj Združene države pod predsednikom Trumpom očitajo Evropi, je očitno res. Evropa se je zanašala na Ameriko in je raje namenjala sredstva za kaj drugega, ne za obrambo. Seveda si ne želimo militarističnih držav, ampak varnost je tudi vrednota, za katero je treba poskrbeti. Za vsak primer, ker nikoli ne veš.« Ne gre pa samo za sredstva. Vprašanje denarja je zasenčilo dejstvo, da je Slovenija Natu zelo dolgo obljubljala oblikovanje dveh srednjih bataljonskih skupin, ki ju še vedno ni. »Tu bi morali začeti vlagati. A ker politika ne najde soglasja, imajo težavo s tem tako na levi kot na desni. Velik uspeh bi bil že, če bi rekli, da smo našli nacionalni konsenz in gremo v nabavo teh vozil (osemkolesnikov) po najbolj transparentni mogoči poti, lahko tudi preko skupnih evropskih obrambnih naročil, da se izognemo zapletom s korupcijo,« pravi Grošelj.
Maja Garb pa dodaja, da je gotovo problem, ko niso izpolnjene dane zaveze, »ki smo jih vmes že spreminjali ter znižali pričakovanja z dveh srednjih na eno srednjo in lahko izvidniško bataljonsko skupino … Če ne izpolniš, kar si obljubil, potem nekaj manjka, ko je treba sile nekam poslati.« pravi. Opozarja pa tudi, da te obljube po letih zamud ne bo mogoče kar na hitro izpolniti: »Cela oborožitvena industrija je sedaj mobilizirana, veliko je naročil, vrsta držav naroča sisteme. Orožja niti ni mogoče hitro kupiti. Tudi zato se ni mogoče zdaj kar naenkrat oborožiti z ne vem kakšnimi sistemi, ne glede na napore vlade, da pospeši nabave.«
