Puščavski veter dviguje pesek, ki se prikrade v vsak kotiček šol, klinik in domov. V surovi pokrajini kamnite puščave v Alžiriji, kjer temperature poleti dosežejo 50 stopinj Celzija, so se rodile, odraščale in umirale že številne generacije Sahravijcev.
Begunska taborišča pri Tindoufu so bila po eksodusu leta 1975 zamišljena kot začasna zatočišča, danes pa veljajo za eno najdlje trajajočih begunskih naselij na svetu. V petih taboriščih – Bojador, Dakhla, El Aaiún, Auserd in Smara – živijo ljudje, ki so po maroški zasedbi Zahodne Sahare zapustili svoje domove, pa tudi njihovi otroci in vnuki.
Zahodna Sahara je danes približno 80-odstotno pod nadzorom Maroka. Desettisoči Sahrajcev so zbežali po umiku Španije iz nekdanje kolonije in začetku maroške zasedbe konec leta 1975, ki je sledila tako imenovanemu zelenemu pohodu, piše El Pais.
Vse večja odvisnost od pomoči
Življenje v taboriščih je močno odvisno od mednarodne humanitarne pomoči. Ta zagotavlja hrano, zdravstveno oskrbo, čisto vodo in izobraževanje, vendar zmanjševanje financiranja položaj vse bolj otežuje.
»Za pokritje potreb v letih 2026 in 2027 je potrebnih 177 milijonov evrov. Noben dosedanji humanitarni načrt nikoli ni v celoti pokril vseh potreb,« pravi Aida Sanz iz organizacije Zdravniki brez meja.
Šole, bolnišnice in druge službe so v veliki meri odvisne od prostovoljnega dela samih beguncev. Ker so plačila zelo nizka, je fluktuacija zaposlenih velika. V izobraževanju učitelji zapustijo svoje položaje tako pogosto, da letna stopnja menjave doseže 25 odstotkov.
V petih taboriščih se šola približno 40.000 otrok, skupaj pa tam odrašča več kot 65.000 otrok in mladostnikov. Njihovo izobraževanje zagotavlja okoli 2000 učiteljev in drugih izobraževalnih delavcev.
»Za otroke šola ni samo učilnica. Izobraževanje je rešilna bilka – omogoča jim učenje, druženje, igro, varovanje duševnega zdravja in predstavljanje boljše prihodnosti,« pravi Tamara Abu Saham iz UNICEF-a.
Toda infrastruktura je dotrajana. Približno 60 odstotkov šol potrebuje izboljšave pri oskrbi z vodo in sanitarijah, 80 odstotkov pa jih potrebuje obnovo. Nekatere so stare že 35 let in niso bile nikoli načrtovane za tako dolgo uporabo.
Podhranjeni in slabokrvni otroci
Dolgotrajno življenje v težkih razmerah vpliva tudi na duševno zdravje otrok. Učitelji in starši pri številnih opažajo znake tesnobe in stresa, ki so povezani z življenjem v puščavi, ekstremnim vremenom in negotovostjo glede prihodnosti.
Velik problem je tudi pomanjkanje cepiv. UNICEF opozarja, da do septembra ne bo dovolj cepiv za vse otroke, ki bi jih morali prejeti. Organizacija je zato sprožila poziv k zbiranju več kot milijona evrov.
»Ko zmanjšanje financiranja prizadene programe, namenjene otrokom, smo žal priča razvoju katastrofe,« opozarja Abu Saham.
Zdravstvene težave so razširjene. Raziskava iz leta 2025 je pokazala, da akutna podhranjenost prizadene 13,6 odstotka otrok, mlajših od pet let, kronična pa 37 odstotkov. Skoraj vsak tretji otrok ima zaostanek v rasti, približno dva od treh pa sta slabokrvna.
Pomanjkanje železa prizadene tudi 60 odstotkov nosečnic. Poleg tega med 11 in 20 odstotkov prebivalcev živi s kroničnimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje in spremljanje. Kar 67 odstotkov prebivalstva naj bi živelo v prehranski negotovosti.
Voda in zdravstvena oskrba sta vse bolj ogroženi
Vsaka družina ima rezervoar za vodo, ki jo s cisternami razvažajo iz približno 50 kilometrov oddaljene čistilne naprave.
Zmanjšanje financiranja je močno prizadelo tudi ta sistem. Leta 2023 je bilo v floti 36 cistern, januarja 2026 pa je financiranje za del vozil prenehalo in sistem je nekaj časa deloval le z desetimi cisternami. Kasneje je bilo število povečano, pri čemer je pomagala Evropska komisija, lokalne institucije v Navarri in alžirska vlada.
Podobno krhka je zdravstvena oskrba. Organizacija Zdravniki brez meja in ECHO vsako leto zagotovita približno 75 odstotkov nujno potrebnih zdravil.
»Še vedno ostaja 25 odstotkov potreb, ki niso pokrite, in to je ogromna vrzel pri spremljanju in zdravljenju bolezni,« opozarja Sanz.
Mine še vedno ogrožajo prebivalce
Zahodna Sahara ostaja eno najbolj miniranih območij na svetu. Eksplozivna sredstva iz konflikta med Polisariom in Marokom med letoma 1975 in 1991 še vedno ogrožajo civiliste, nomadske pastirje in živino.
V Tindoufu v centru za žrtve vojne in min že več desetletij živijo ljudje, ki so preživeli eksplozije. Med njimi je 78-letni Ahmed Salam, ki je leta 1984 izgubil obe roki, eden od njegovih tovarišev pa je umrl.
Po tridesetih letih premirja se je konflikt leta 2020 znova razplamtel. Maroko in Polisario, gibanje za samostojnost Sahravijcev, sta odtlej v konfliktu nizke intenzivnosti, ki se občasno stopnjuje.
Kljub vsemu ustvarjajo svoje življenje
Kljub izjemno težkim razmeram so Sahrajci v taboriščih ustvarili številne lastne ustanove in projekte. Med njimi so ribogojnica, laboratorij za proizvodnjo zdravil, kuharska šola, zdravstvena šola in različne kulturne pobude.
Eden najbolj znanih je filmski festival FiSahara, ki je prvič potekal leta 2003. Festival je nastal z namenom, da bi svetu približal sahravijsko kulturo in opozoril na položaj ljudi v taboriščih.
Iz festivala je leta 2011 nastala tudi filmska šola. Sahrajski filmski ustvarjalci danes s svojimi filmi ne pripovedujejo le o zgodovini in boju svojega ljudstva, ampak obravnavajo tudi brezposelnost, zasvojenost, družbene probleme in vsakdanje življenje.
Pet desetletij po prihodu prvih beguncev taborišča tako ostajajo začasni dom, ki je za številne postal edini dom, kar so ga kadar koli poznali.