»Dvajsetletno vojaško posredovanje Zahoda v Afganistanu se je končalo kaotično. Talibani so mahoma zavzeli prestolnico in prevzeli oblast nad državo. Ameriško veleposlaništvo je z veliko naglico umikalo svoje osebje, predsednik Ašraf Gani pa je pobegnil v Tadžikistan.«
Tako se je glasil začetek Dnevnikovega poročila o dogodkih pred petimi leti, 15. avgusta 2021, ko so talibani vkorakali v Kabul in razglasili konec vojne ter vojaško zmago. Do konca meseca so se v državi zvrstili še kaotični umik ameriške vojske, panični beg Afganistancev, ki so sodelovali s tujimi silami in so se poskušali prebiti na letališče v Kabulu, teroristični napad pri letališču z več kot 180 mrtvimi ter 31. avgusta še dokončno slovo ameriške vojske. Dve desetletji po tistem, ko so jih ZDA zrušile z oblasti zaradi kritja Osame bin Ladna, so talibani v državi spet prevzeli polno oblast. Republike, ki je do takrat dihala s pomočjo mednarodne skupnosti, je bilo konec, nastal je islamski emirat.
Pet let po teh dogodkih je stanje v državi bistveno drugačno.
Prvotne ocene, da bi talibani morda lahko obdržali katero od pridobitev poskusa demokratizacije države, so bolj kot ne izzvenele v prazno, najbolj glede pravic žensk in deklet. Gospodarski izzivi so velikanski, 13,8 milijona ljudi nima varne oskrbe s hrano, 4,6 milijona pa jih bo letos potrebovalo pomoč zaradi podhranjenosti, ocenjujejo pri Svetovnem programu za hrano. Se je pa v državi po ocenah poznavalcev povečala varnost, vsaj merjeno po standardih države z burno zgodovino državljanskih in drugih vojn. Diplomatsko je režim talibanov v tem času uradno priznala samo Rusija. Vendar to ne pomeni, da je še izoliran. Zlasti države v regiji ga vse bolj jemljejo kot danost, ki je ni mogoče ignorirati. In ne le one – junija je bila delegacija talibanov prvič na obisku tudi v Evropski uniji.
Trajni mir ali samo premor med vojnama?
Pet let po talibanskem prevzemu oblasti misija Združenih narodov za pomoč Afganistanu (UNAMA) ugotavlja, da »je šel Afganistan skozi obdobje izboljšane varnosti … Zmanjšanje konflikta je prineslo oprijemljive koristi za mnoge Afganistance in odprlo priložnosti, da se osredotočijo na obnovo države, razvoj in regionalno gospodarsko sodelovanje. Med pozitivnimi koraki je tudi prepoved gojenja maka za opij,« so ob obletnici zapisali v OZN.
Ibrahim Bahis, strokovnjak za Afganistan pri mislišču International Crisis Group, pravi, da je varnostno okolje po oceni mnogih Afganistancev presenetljivo dobro. »Tudi če upoštevamo nasilne incidente v državi, je teh celo manj kot pri nekaterih varnostnih partnerjih Afganistana v regiji. Dostop do oddaljenih in odmaknjenih koncev države je tolikšen, kot ga ni bilo recimo zadnjih 50 let,« je dejal Bahis v pogovoru za podkast mislišča. Tudi dejavnosti uporniških skupin so upadle, je dejal. Verjetno največja med njimi, Islamska država province Korasan (ISKP), je izgubila vpliv, tudi zato, ker so talibani pri nekaterih vprašanjih, denimo odnosu do žensk, še bolj radikalni, zato ISKP težje novači nove pripadnike, pravi Bahis. Vendar dodaja, da mnogi Afganistanci ocenjujejo položaj v državi kot zelo krhek in ne vedo, ali je res nastopil trajni mir ali le premor do naslednje državljanske vojne. »Zato so tudi mnogi iz tujine, od gospodarstvenikov do politikov, zadržani do dolgoročnejšega vlaganja v Afganistan,« je dejal.
Ukinitev družbene preobrazbe
Toda na drugi strani varnosti je vprašanje, pereče tako za Afganistance kot večino v mednarodni skupnosti – odrekanje človekovih pravic, predvsem pa pravic žensk in deklet. Slednje lahko obiskujejo samo osnovno šolo, ženskam je omejena svoboda gibanja, izražanja, političnega udejstvovanja in zaposlovanja. »Za mir in blaginjo je treba več kot samo odsotnost konflikta. Afganistanska prihodnost je odvisna od zmožnosti gradnje družbe, ki spoštuje pravice vseh in jim omogoča razvoj svojih potencialov. Oblasti morajo umakniti omejitve za ženske in dekleta,« pravijo v misiji UNAMA in ocenjujejo, da te »prinašajo velikansko škodo družbi in gospodarstvu ter kratkoročno in dolgoročno škodujejo Afganistanu«.
Davud Moradian, generalni direktor Afganistanskega inštituta za strateške študije (AISS), prej pa visoki predstavnik vlade tedanjega afganistanskega predsednika Hamida Karzaja, meni, da vrnitev talibanov na oblast ni prinesla samo zamenjave oblasti, ampak so bile spremembe še globlje in bolj surove. »Porušila se je krhka, a resnična družbena preobrazba, ko je v šolo hodilo milijone deklet, ko so ženske hodile študirat na univerzo in se zaposlovale, ko se je porajala nova oblika političnega in kulturnega izražanja ter je generacija mladih Afganistancev začela verjeti, da ne bodo več trajna žrtev zgodovine,« je v prispevku za Times of Israel, ki ga je objavil AISS, zapisal Moradian.
Prizadevanja za priznanje v svetu
Vprašanje človekovih pravic ostaja glavno, ki diktira odnos mednarodne skupnosti do talibanov. Njihovo vlado je priznala samo Rusija, politični stiki z njimi pa so zlasti na Zahodu kočljiv korak. Junija letos so denimo v evropskem parlamentu protestirali, ker je Bruselj obiskala petčlanska delegacija talibanov. Tam so bili na povabilo evropske komisije. V EU so se želeli dogovoriti o vračanju afganistanskih državljanov, ki ne dobijo pravice do azila oziroma ki predstavljajo varnostno tveganje. Oblasti v Kabulu na drugi strani želijo svojo legitimacijo. Doseči jo poskušajo s trditvijo, da stotisoče afganistanskih državljanov, beguncev in drugih v Evropi iz različnih razlogov potrebuje diplomatsko-konzularno oskrbo oziroma stike z oblastmi svoje domovine. V evropski komisiji so trdili, da je šlo za tehnični sestanek, in ne za priznavanje oblasti. Kritiki so ji očitali, da jo posredno legitimizira, medtem ko Mednarodno kazensko sodišče z nalogom za aretacijo zaradi obtožb o zločinih proti človeštvu išče vrhovnega voditelja talibanov Hajbatulo Akundzado in predsednika vrhovnega sodišča Abdula Hakima Hakanija.
Ibrahim Bahis ocenjuje, da mednarodno soglasje o nepriznavanju režima talibanov slabi, posebej v njegovi okolici. »V regiji pravijo, da so talibani dejstvo in da si ne morejo privoščiti ignorance. To so počeli v 90. letih prejšnjega stoletja (ko so bili talibani prvič na oblasti) in ni se končalo dobro … Mnoge države so sicer še prepričane, da je smer talibanov popolnoma napačna. Toda ti ne popuščajo. Kako naprej? To bo ostala ključna dilema,« je dejal.
Talibani naj sicer ne bi bili povsem enotni glede svoje smeri. Nekateri v Kabulu, kjer je afganistanska vlada, naj bi zagovarjali manj radikalno politiko, a so odrinjeni ali celo na begu, glavno besedo pa ima s svojimi Akundzada, ki naj bi živel v Kandaharju in se silno redko pojavlja v javnosti.
Diplomatska izoliranost države ovira tudi gospodarske tokove, kar se kaže v stagnaciji, ki v državi vztraja zadnjih petih let. Tu sprememb za Afganistance praktično ni. Ali kot so zapisali pri Svetovni banki: »Gospodarska rast je prešibka, da bi izboljšala standard ljudi, saj visoka rast prebivalstva in vračanje milijonov migrantov predstavljata veliko breme za krhko gospodarstvo.«