So jutra, ki se dvignejo nad noči. Prav takšno je bilo sobotno jutro v Novem Sadu. Z vseh koncev so se ljudje zgrinjali na ceste in ulice, se združevali v večje kolone, dokler ni množica postala nepregledna. S posnetkov iz zraka je bilo videti, da se okoli glavne železniške postaje v Novem Sadu zbira več deset tisoč ljudi – v tišini, brez vzklikov ali žvižgov.
In prav ta tišina je bila težja in bolj pomenljiva od vsakega dosedanjega protesta v Srbiji. V njej ni bilo čutiti jeze, ampak potrpežljivost in eno samo gonilo – posloviti se od tistih, ki so preminuli. Ob 11.52, natanko ob uri, ko se je pred letom dni zrušil nadstrešek in pod seboj pokopal 16 ljudi, se je nepregledna množica ustavila. Obrnjeni proti železniški postaji so nepremično stali v 16 minut dolgi tišini, po minuto za vsako izgubljeno življenje. In prav v tej tišini, ki je bila predirljiva v pravem pomenu te besede, je bilo mogoče videti, da je Novi Sad prevzela kolektivna žalost. Po 16 minutah pa je v tišino zarezal val ploskanja, ki je odmeval po ulicah in se odbijal od stavb ter zadonel po mestu.
Sledilo je polaganje vencev pred železniško postajo. Če je kdo naivno verjel, da bo le nekaj oseb položilo vence, se je še kako motil. Prav vsak posameznik je prišel na vrsto, da je prižgal svečo ali položil venec. Procesija je trajala več ur, preden so tisti najbolj oddaljeni od postaje prišli na vrsto in se poklonili preminulim. Neko študentko sem naivno vprašal, ali je pripravljena dati izjavo o protestu, pa me je le osorno pogledala in odvrnila: »Nismo tu, da bi protestirali. Prišli smo se poklonit tistim, ki so umrli zaradi koruptivne države in malomarnosti drugih.« In prav to je bilo gonilo včerajšnjega shoda. To ni bil protest, temveč žalni shod in slovesnost.
Po letu dni se v Srbiji ni prav nič spremenilo. Aleksandar Vučić je še vedno na oblasti, krivcev za slabo zgrajen nadstrešek, ki je bil predan v uporabo brez ustreznih testiranj in pregledov, ni. In protestni shodi so v minulem letu opozarjali prav na to – na popolno ignoranco politike in izmikanje odgovornosti. Včerajšnji shod je ignoriral politiko. Nikomur ni bilo mar za Vučićeva nenadna medijska opravičila študentom in zbranim; prav vseeno jim je bilo, da je vlada prvi november razglasila za dan žalovanja. Tudi na vprašanja o Vučiću niso odgovarjali tako goreče kot na minulih protestih. Kot je povedala ena izmed starejših udeleženk shoda: »Vučić danes ni pomemben. Prav vseeno je, kaj govori, kaj počne in kako to počne. Narod je danes tu zato, ker smo ljudje, ker smo skupnost. In verjetno je to še bolj pomenljivo od protesta.«
Popoldne se je množica, ki se je čez dan razgubila in zasedla vse kavarne, restavracije in klopi po mestu, znova zbrala ob Donavi. Ob 18.52 so znova utihnili – tokrat še bolj zares kot dopoldne, nabrežje pa so razsvetlile elektronske luči telefonov. Če si se ozrl po množici, je bilo na obrazih zaznati kolektivno žalost. Nihče, prav nihče, ni izražal jeze. To je bil shod od ljudi za ljudi. Narod je pokazal, da ima vsaka korupcija, vsaka politika in vsak človek mejo in da je smrt nedolžnih najbolj boleča. Politika včeraj ni bila pomembna, kajti udeleženci shoda so ji vzeli moč prav s tem, da so jo ignorirali, da je niso omenjali in da so o njej molčali. Nenadoma je postala povsem nepomemben člen države, ki jo gradi narod. In shod, ki je odmeval vse do medijskih hiš v Ameriki, je glas dal predvsem ljudstvu in ne vladi. Mladi pa so včeraj znova dokazali, da na njih res stoji svet in da, če stopimo skupaj, še vedno lahko pustimo sled na tem planetu.
Ko se je množica začela redčiti, so organizatorji shoda pozivali k mirnemu odhodu domov. Vendar je bil poziv nepotreben. Množica se je razkropila v tišini, čas za jezo in zahteve pride znova na vrsto kak drug dan.
Ko sem zbirno mesto zapustil še sam, se mi je zdel Novi Sad tišji kot kadar koli. Ne zaradi žalosti, temveč zaradi utrujenosti. Kot bi se ljudje prvič po dolgem času soočili s svojim spominom in dovolili, da jih boli. Nihče ni govoril o prihodnosti, ker so vsi še vedno ujeti v trenutek, ko se je zrušil nadstrešek. Toda prav v tem tihem trajanju je bilo nekaj osvobajajočega. Množica ni čakala odgovorov politike, ni zahtevala besed, ni iskala krivcev – samo spominjala se je. In v državi, kjer oblast govori nenehno, je molk postal najbolj zgovorno dejanje.
Ko sem se ozrl nazaj proti železniški postaji, sem pomislil, da je bila ta tišina mogoče edina prava oblika protesta. Protest proti pozabi, proti cenenemu sočutju, proti ravnodušnosti. Ne protest, ampak žalna slovesnost – in v tem je bilo več moči kot v vseh vzklikih skupaj.
