Vse kaže, da se konflikt na Bližnjem vzhodu znova zaostruje in razrašča v nevarno regionalno vojno. Po petih dneh premora, ko naj bi preko posrednikov potekala pogajanja med Washingtonom in Teheranom, so ZDA v noči s srede na četrtek začele nove zračne napade na Iran, kot je pred tem napovedal predsednik Donald Trump z besedami: »Zelo močno jih bomo udarili.«
Na ameriškem obrambnem ministrstvu so bombardiranje »vojaških poveljstev« iranske Revolucionarne garde, njenih »izstrelišč raket in brezpilotnikov, obalnih radarjev« ter drugih vojaških tarč označili kot odgovor na iranske napade na tankerje v Hormuški ožini in na ameriško bazo v Jordaniji v torek, ko so sicer, kot trdijo Američani, v zraku onemogočili vse iranske balistične izstrelke. Do tega napada v Jordaniji je prišlo ob tem, ko so Američani in Savdijci bombardirali eno od proiranskih šiitskih milic v Iraku, tako da je umrlo več kot 20 njenih pripadnikov. Pred tem je ta milica napadla naftno infrastrukturo v Savdski Arabiji.
Ožina ostaja izhodiščni problem
Iran je na ameriška bombardiranja potem v četrtek odgovoril z napadi v Jordaniji in Kuvajtu, ZDA pa so sporočile, da so svoj »močan udarec« zaključile, vendar v zraku visi nadaljevanje serije napadov, kakršni so potekali vsako noč med 28. februarjem in 8. aprilom, ko so sodelovali tudi Izraelci, ter med 8. in 22. julijem. Iran je namreč napovedal nov »odgovor agresorju«.
Medtem so očitno še potekala pogajanja preko pakistanskih, katarskih in omanskih posrednikov, ključna pa ostaja Hormuška ožina, kot glavni izhodiščni problem, ki ga pred to vojno sploh ni bilo. Po 28. februarju, ko so se začeli ameriško-izraelski napadi, je namreč njena blokada postala glavno iransko orožje, poleg napadov na bogate zalivske države. Blokada pa je že več mesecev dvojna, saj jo izvajajo tudi ZDA, ki onemogočajo izvoz iranske nafte, kar je za režim v Teheranu glavni vir zaslužka. Sicer se je zdelo, da je memorandum o soglasju sredi junija prinesel popuščanje na obeh straneh, a že 8. julija, tri tedne po vzpostavitvi premirja, se je spet začela vojna z iranskimi napadi na tankerje v ožini. To je nerazumljivo glede na dejansko ameriško kapitulacijo v memorandumu. Tako imamo spet dvojno blokado ožine, kar dviguje ceno nafte. Iran pa je potem v četrtek sporočil, da je pogovorov z omanskimi posredniki konec.
Kaj bo storil Riad?
Trump je v memorandumu popustil, ker vojna ni v njegov prid, saj pomeni rast cen nafte v svetu in zato bencina v ZDA, kar bi lahko vodilo do poraza njegovih republikancev na novembrskih kongresnih volitvah. Po zadnji anketi AP-NORC vojno proti Iranu zavrača dve tretjini vprašanih Američanov.
Za Trumpa je vojna tveganje tudi zato, ker ni jasno, koliko so ameriški napadi oslabili Iran. Težko je torej oceniti, koliko časa lahko režim Islamske republike, v kateri so prevlado očitno dobili skrajneži, vzdrži pod ameriškimi bombami in koliko ima še streliva, s katerim lahko grozi bogatim zalivskim državam, vključno s Savdsko Arabijo. Sicer so v četrtek iz Jordanije poročali, da je njihov sistem protizračne obrambe uspešno sestrelil pet iranskih izstrelkov.
Veliko vprašanje sedanje nove vojne epizode je tudi to, ali se bo Savdska Arabija s svojo moderno oborožitvijo zdaj, ko je tudi preko Rdečega morja močno ogrožen njen izvoz nafte zaradi proiranskih jemenskih hutijevcev, bolj vpletla v vojno proti šiitski Islamski republiki. Odkrit spopad med vodilno sunitsko in vodilno šiitsko državo bi lahko odprl povsem novo dimenzijo vojne. Sicer so Savdijci z napadom v Iraku na proiranske milice 29. julija prvič po zalivski vojni leta 1991 skupaj z ZDA izvedli zračne napade v kakšni drugi arabski državi. Diplomatski viri vendarle pravijo, da se želi Riad vojni izogniti; vprašanje je le, ali ga ta ne bo vase neizbežno posrkala sama.
