Evropa je nekoč načrtovala postopno opuščanje plinskih objektov, kot je velik norveški plinski terminal in predelovalni kompleks Kårstø. Danes je ta zaradi vojn in negotovosti na energetskih trgih znova v središču evropskih prizadevanj za energetsko varnost, piše Politico.
Evropske zaloge plina so pred zimo blizu zgodovinsko nizkih ravni. Hkrati so številni evropski voditelji previdni pri prevelikem zanašanju na ZDA, saj se bojijo, da bi lahko bila energetska odvisnost EU od Američanov uporabljena v trgovinskih in varnostnih pogajanjih s predsednikom Donaldom Trumpom.
Norveška, ki ni članica EU, je lani zagotovila skoraj tretjino plina, ki ga je uvozila EU, in 14 odstotkov njenega uvoza surove nafte. Približno četrtina norveške proizvodnje plina gre skozi Kårstø, od koder ga po plinovodih pošiljajo predvsem v Belgijo, Francijo in Nemčijo.
Norveška želi čim večjo proizvodnjo
Norveška proizvodnja nafte in plina se je v zadnjem desetletju začela zmanjševati, vendar je evropska energetska negotovost spodbudila nov interes za izkoriščanje preostalih zalog.
Energetski velikan Equinor, ki upravlja Kårstø, je letos opustil enega od ciljev na področju obnovljivih virov in se znova bolj osredotočil na norveški kontinentalni pas. Njegov direktor Anders Opedal je ob podpisu 15-letne pogodbe z nemškim energetskim podjetjem Uniper dejal, da Evropa sicer vlaga v obnovljive vire, hkrati pa sklepa dolgoročne pogodbe za dobavo plina.
Norveški minister za energijo Terje Aasland je dejal, da želi država ostati dolgoročna dobaviteljica nafte in plina evropskemu trgu. »Naš cilj ni izražen v številkah, temveč želi imeti čim večjo proizvodnjo,« je dejal.
Zaloge bodo vse težje dostopne
Prihodnost norveške proizvodnje je kljub temu negotova. Po napovedih Norveškega direktorata za nafto in plin naj bi se proizvodnja do leta 2050 zmanjšala za približno tretjino, po osnovnem scenariju pa bi lahko upadla za več kot polovico.
Industrija zato računa na nove raziskave in tehnologijo. Posebej pomembno naj bi bilo območje Barentsovega morja na skrajnem severu Norveške, kjer bi nova odkritja lahko upočasnila padec proizvodnje.
Norveška ima za ohranjanje naftne in plinske industrije tudi močan finančni interes. Prihodki od nafte in plina so državi pomagali ustvariti največji državni premoženjski sklad na svetu, katerega vrednost presega dva bilijona dolarjev.
Država z veliko nafte in malo fosilne porabe
Norveška je pri vsem tem tudi nekoliko posebna, saj sama porabi razmeroma malo fosilnih goriv, približno 90 odstotkov električne energije pa proizvede iz hidroelektrarn. Hkrati ima največji delež električnih vozil na svetu.
V državi pa se krepijo tudi kritike odvisnosti od naftne in plinske industrije. Zelena stranka si prizadeva za prihodnost brez fosilnih goriv, okoljevarstvena skupina Extinction Rebellion pa je med velikim energetskim sejmom v Stavangerju pripravila protest.
Kljub temu norveška vlada vztraja, da bo država še naprej pomemben dobavitelj energije Evropi. Norveški minister za energijo je namreč poudaril pomen ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina za evropsko energetsko varnost.
