Obe odločitvi levosredinske vlade sta naleteli tudi na kritike zaradi očitane dvoličnosti glede zavez Norveške po razogljičenju svojega gospodarstva. Čeprav ima država najvišjo stopnjo uporabe električnih vozil, vlada močno podpira razvoj industrije pridobivanja nafte in plina v vodah okoli Norveške. Ta dejavnost je odgovorna za financiranje tretjine norveškega proračuna, približno polovico izvoza in slabo četrtino bruto domačega proizvoda.
Vlada je za nove vrtine razpisala 70 novih dovoljenj, od katerih je vsako vezano na določeno območje v Severnem, Norveškem ali Barentsovem morju. To je nekoliko manj kot lani, ko je bilo takih območij 76, več kot v letih pred tem. Enako kot v razpisih zadnja leta je večina (58) novih območij vrtanja na najsevernejšem območju, to je Barentsovem morju.
Prihodnost v Arktiki
Norveška naftna industrija svojo dejavnost počasi seli iz Severnega morja, ki si ga deli z Združenim kraljestvom, na arktična območja v Norveškem in predvsem Barentsovem morju. Zaradi ostrih vremenskih razmer so tu stroški črpanja nafte in plina večji, a ugodnejša polja južneje se počasi izčrpavajo.
Pri širitvi na sever gredo na roko naftni industriji tudi podnebne spremembe, saj se Arktika segreva še hitreje od globalnega povprečja in čedalje večja območja že spomladi izgubijo zamrznjeno morje.
Kot je včeraj sporočil norveški meteorološki inštitut, torej da po tem, ko so bila razpisana dovoljenja za nove vrtine, je bil letošnji april na severu Norveške najtoplejši v zgodovini meritev, enako pa velja za marec.
Proizvodnja v 60. leta 21. stoletja
Razpis za nova območja vrtanja bo odprt do začetka septembra, dovoljenja pa bodo podelili v začetku prihodnjega leta. Ker gre za relativno nova območja, ki pa imajo že potrjena ležišča nafte in zemeljskega plina, je pričakovati, da bodo vrtine s teh območij začele proizvodnjo v drugi polovici naslednjega desetletja. Najprej morajo podjetja izvesti seizmološke raziskave, ki trajajo nekaj let. Na podlagi teh pripravijo načrt razvoja naftnega polja, ki ga mora ponovno odobriti država. Šele nato sledi gradnja proizvodnih vrtin in infrastrukture na morskem dnu, kar ne vključuje le več vrtin, ampak tudi cevovode, ki nafto pripeljejo do morskih ploščadi ali pristanišč. Tipična doba proizvodnje je okoli 30 let.
V zadnjih letih je državno naftno podjetje Equinor (prej Statoil) na vsakoletnih dražbah kupilo dobro polovico dovoljenj, temu pa po navadi sledi podjetje Aker, ki je v večinski lasti najbogatejšega Norvežana Kjella Ingeja Røkkeja.
Ponovno odprtje naftnih polj v Severnem morju
Norveška še vedno daleč največ nafte in plina proizvede v Severnem morju. Tudi tu so še neizkoriščena najdišča, ki so pogosto cenejša in imajo več podporne infrastrukture. To je potrdila tudi odločitev ameriškega naftnega velikana ConocoPhillips, da ponovno začne črpati na treh poljih, ki so na jugovzhodnem delu Severnega morja, kjer pravice do izkoriščanja pripadajo Norveški. Proizvodnja na poljih Albuskjell, Vest Ekofisk in Tommeliten Gamma je bila končana že konec osemdesetih let, infrastruktura pa je bila povsem opuščena konec devetdesetih.
ConocoPhillips, ki upravlja tudi veliko večje bližnje polje Ekofisk, mora zato investirati okoli dve milijardi evrov v nove vrtine in podvodne cevovode. Gre za najdišča, kjer črpajo tako zemeljski plin kot nafto, a plin prevladuje. Proizvodnja naj bi se začela leta 2028 in naj bi trajala okoli 20 let, rezerve plina in nafte pa ocenjujejo na 90 do 120 milijonov ekvivalenta sodov nafte.
Norveška vlada je ponovno odprtje najdišč podprla, svojo odločitev pa argumentirala s tem, da tako podpira energetsko varnost Evrope. »Norveška proizvodnja nafte in plina je pomemben prispevek k energetski varnosti v Evropi,« je v izjavi dejal norveški minister za energijo Terje Aasland. Kot je dodal, razvoj novih plinskih polj državi omogoča dolgoročno ohranjanje visoke ravni oskrbe. »To je postalo še toliko bolj pomembno po obsežni ruski invaziji na Ukrajino in konfliktu na Bližnjem vzhodu,« je poudaril.
Norveška – energetski velikan
Norveška je po skoraj popolni prekinitvi uvoza plina in nafte iz Rusije postala najpomembnejši vir zemeljskega plina za Evropo. Z njenih nahajališč prihaja približno 30 odstotkov evropskega uvoza zemeljskega plina. Ta plin je cenovno konkurenčen, saj prihaja do Nizozemske, Nemčije in Združenega kraljestva po podvodnih plinovodih. Drug pomemben vir plina za Evropo je po prekinitvi dobave iz Rusije postal utekočinjeni zemeljski plin iz ZDA, Katarja in Avstralije.
Visoke cene plina in nafte, ki so posledica vojn na Bližnjem vzhodu, so močno okrepile vrednost norveškega izvoza v Evropo. Norveška poleg plina v Evropo izvozi povprečno tudi dva milijona sodčkov nafte na dan, kar pokrije približno šestino potreb. Lani je izvoz Norveške v Evropo znašal približno 60 milijard evrov, pri trenutnih cenah pa znaša okoli 10 milijard evrov na mesec.