Norveška pokrajina slovi po čudovitih fjordih – dolgih, ozkih in globokih morskih zalivih s strmimi obrežji, ki so jih v ledeni dobi izdolbli ledeniki, nato pa jih je zalilo morje. Malo manj znano pa je, da je Norveška največja pridelovalka gojenega lososa na svetu.
Fjordi in gojeni lososi so tesno povezani. Ribe v ribogojnicah hranijo s peleti, bogatimi s hranili, v kletkah z odprtimi mrežami. Hranila iz ribje krme se zato izločajo neposredno v obalne vode. Analiza inštituta Sunstone je pokazala, da so pridelovalci morskih sadežev na Norveškem leta 2025 v okolje spustili 75.000 ton dušika, 13.000 ton fosforja in 360.000 ton organskega ogljika.
Same po sebi so to zelo abstraktne številke, ki pa postanejo naravnost šokantne, ko jih prevedemo v nekaj bolj otipljivega. Poročilo navaja, da so omenjene količine hranil primerljive z neprečiščenimi odplakami 17,2 milijona ljudi (za dušik), 20 milijonov ljudi (za fosfor) in 30 milijonov ljudi (za organski ogljik).
»Norveška je majhna država z le 5,5 milijona prebivalci, izpusti teh treh hranil iz akvakulture pa so trikrat do petkrat večji od števila prebivalcev,« je povedala Alexandra Pires Duro, podatkovna znanstvenica na inštitutu Sunstone in avtorica poročila. »Iztrebki, neporabljena krma, urin – vse gre v vodo.«
»Ribje blato« in globalno segrevanje
Analitiki so maso hranil, ki ostanejo v vodi, izračunali na podlagi podatkov nacionalnega direktorata za ribištvo in veterinarskega inštituta. Eden glavnih pomislekov pa je, da bi lahko sprožili uničujoče cvetenje alg.
»Ribje blato« lahko povzroči prekomerno gnojenje fitoplanktona, kar vodi do cvetenja alg, ki izčrpavajo zaloge kisika. Fjordi so še posebej ranljivi, saj gre za polzaprta vodna telesa, kjer se hranila lažje kopičijo. Ravni kisika v njih se sicer že znižujejo zaradi globalnega segrevanja.
V Sognefjordu, najdaljšem norveškem fjordu, so povečani dotoki hranil (ne le iz ribogojnic) odgovorni za približno dve tretjini upada kisika, medtem ko je za preostalo tretjino kriva toplejša voda. Tudi v drugem najdaljšem fjordu, Hardangerfjordu, ravni kisika v globokih vodah upadajo.
Raziskovalci so ugotovili, da se je poraba krme v šestletnem obdobju povečala za 14,6 odstotka, kar je v skladu s širitvijo panoge. Ločena analiza pa je pokazala, da je težava še resnejša zaradi sezonskih nihanj. Obremenitev s hranili je največja v poletnih mesecih, ko jih ekosistemi najmanj učinkovito absorbirajo.
Zavrnili devet vlog za nove ribogojnice
Krister Hoaas, vodja odnosov z javnostmi pri Norveški zvezi za morsko hrano (glavno panožno združenje), je za Guardian pojasnil, da obseg emisij odraža količino proizvedene hrane na Norveškem in stopnjo samooskrbe države v nujnih primerih. Poudaril je, da industrija nenehno zmanjšuje svoj okoljski odtis.
»Pomembno je razlikovati med trenutnim delovanjem in vprašanji o prihodnji rasti,« je dodal. »Inštitut za morske raziskave jasno navaja, da bi znatno povečanje proizvodnje v določenih sistemih fjordov lahko povečalo tveganje lokalne evtrofikacije, vendar je trenutna proizvodnja znotraj nosilne zmogljivosti narave. To je osnova za strogo, lokacijsko specifično upravljanje, ne dokazuje pa, da trenutne dejavnosti uničujejo fjorde.«
Marca so norveške oblasti sicer zavrnile devet vlog za nove ribogojnice v Hardangerfjordu prav zaradi skrbi pred dodatnim onesnaževanjem. Tom Pedersen, okoljski svetovalec in strokovni recenzent poročila Sunstone, je za Guardian dejal, da podatki v poročilu niso presenetljivi in so celo »konservativni«.
»Glavna skrb zadnjih let je, da vse te alge in plankton odmrejo, potonejo na dno in tam razpadajo – ta proces pa porablja kisik,« je pojasnil. »Končni rezultat je, da se raven kisika v fjordu znižuje in se je že znižala.«