»Nisem želel gospodarske katastrofe. Če bi nadaljevali po tej poti, bi se to lahko zgodilo,« je Trump izjavil med obiskom v Franciji. Po oceni CNN ta izjava razkriva značilen vzorec njegovega političnega delovanja: pod pritiskom naj bi pogosto dajal prednost kratkoročnim koristim pred dolgotrajnimi in zahtevnimi strateškimi prizadevanji. Hkrati naj bi znova pokazal, kako veliko pozornost namenja dogajanju na finančnih trgih. Trump je namreč večkrat poudaril, da so borze »pametnejše« od večine njegovih svetovalcev.
Pod vprašajem podoba vrhunskega pogajalca
Sprejetje mirovnega načrta po mnenju nekaterih republikanskih politikov predstavlja tveganje za ameriški pogajalski položaj. Združene države naj bi v prihajajoča 60-dnevna pogajanja o prihodnosti iranskega jedrskega programa vstopale z oslabljenimi pogajalskimi kartami. CNN navaja, da začasni sporazum, namenjen pripravi terena za nadaljnje pogovore, Iranu že v začetni fazi prinaša pomembne koristi. Med njimi je tudi sprostitev več milijard dolarjev prihodkov z odpravo oziroma omilitvijo sankcij.
Po mnenju analitikov bi lahko takšna odločitev omajala Trumpovo dolgoletno podobo izjemnega pogajalca, ki jo je gradil že pred vstopom v politiko. Zato se postavlja vprašanje, zakaj je privolil v takšne pogoje. Predsednik je več tednov poskušal Iran prisiliti k popuščanju z vojaškim pritiskom in ostrimi javnimi izjavami. Vendar je ob vse večjih skrbeh zaradi gospodarskih posledic konflikta očitno začel iskati izhodno strategijo, ki bi omogočila konec spopadov.
Strah pred gospodarskimi posledicami
Trump je po vrhu skupine G7 priznal, da je pozorno spremljal odzive finančnih trgov na novice o morebitnem miru z Iranom. Po njegovih besedah so borzni indeksi močno rasli ob znakih napredka v diplomaciji, medtem ko so negativne novice povzročale občutne padce. Ob tem se je skliceval na nekdanjega ameriškega predsednika Herberta Hooverja, ki ga zgodovina pogosto povezuje z začetkom velike gospodarske krize.
Čeprav bi bile gospodarske posledice vojne z Iranom bistveno manjše od tistih v času velike gospodarske depresije, so se že pojavili znaki pritiska na gospodarstvo. Konflikt je prispeval k višjim cenam goriva in povečanju inflacijskih pritiskov, analitiki pa so opozarjali, da bi se razmere lahko še zaostrile.
Teheran naj bi pravilno ocenil Trumpovo strategijo
Trumpova priljubljenost je medtem po nekaterih raziskavah javnega mnenja upadla. Kritiki menijo, da ga je gospodarska škoda, povezana s konfliktom, prikazala kot politika, ki ni dovolj občutljiv za finančne težave običajnih volilcev. CNN opozarja, da bi lahko imel sporazum tudi širše strateške posledice. Po tej analizi je Iran že od začetka računal na to, da Združene države ne bodo pripravljene dolgoročno prenašati gospodarskih stroškov konflikta.
Zaradi tega naj bi postal iranski vpliv na svetovni trg nafte še pomembnejši, predvsem prek možnosti omejevanja izvoza skozi Hormuško ožino, eno najpomembnejših pomorskih poti za transport energentov.
Opozorila kritikov glede sporazuma
Med najostrejšimi kritiki sporazuma so predvsem republikanci. Nekdanji podpredsednik Mike Pence je za CNN izjavil, da sporazum deluje kot »čista kapitulacija in popuščanje nasprotniku«. Kritiki opozarjajo, da bi lahko takšna politika Iranu in drugim ameriškim tekmecem sporočila, da je mogoče Washington prisiliti k umiku z ustvarjanjem gospodarskega pritiska.
Poleg tega sporazum vsebuje določbo, po kateri se obe strani zavezujeta, da se ne bosta vmešavali v notranje zadeve druga druge. Po mnenju CNN bi to lahko omejilo manevrski prostor ne le sedanje administracije, temveč tudi prihodnjih predsednikov.
Konferenca, polna nasprotujočih si sporočil
Po koncu vrha G7 je Trump vztrajal, da bo sporazum trajno zmanjšal napetosti in zagotovil odprtost Hormuške ožine. Obenem je poudarjal iranske zaveze glede nenadaljnjega razvoja jedrskega orožja, čeprav zahodni analitiki že dolgo opozarjajo na sporna vprašanja glede iranskega jedrskega programa.
Trump je svojo politiko do Irana postavil tudi v širši okvir obeh predsedniških mandatov. Med drugim je izpostavil likvidacijo iranskega generala Kasima Sulejmanija leta 2020 in ameriške napade na jedrske objekte.
Ob tem se zastavlja vprašanje: če so bili ključni problemi po njegovih navedbah že odpravljeni, zakaj je sploh bilo potrebno novo zaostrovanje odnosov? Posebno pozornost je vzbudila tudi njegova izjava, da ima Iran legitimne razloge za razvoj raketnega programa, podobno kot druge države v regiji. Prav tako je nakazal, da 60-dnevnega roka za pogajanja ne razume kot strogo zavezujočega.
Teatralna predstava v Versajski palači
Trump je v sredo izvod sporazuma podpisal v Versajski palači in fotografijo podpisa poslal iranski strani. "Podpisano je. Podpisal sem v Versaillesu, pravkar sem podpisal," se je hvalil Trump.
CNN sklepa, da ta gledališka predstava le še krepi vtis, da Trump veliko bolj ceni vizualni vtis in PR-fotografijo sporazuma kot to, kar je dejansko zapisano v besedilu. To pa odpira zadnje, najpomembnejše vprašanje: kaj, če podpisani dogovor ne bo privedel do resne diplomacije, ki jo vsi pričakujejo, ampak ga bo Trump preprosto uporabil kot trajen izgovor za enostranski pobeg iz svoje neuspešne iranske avanture?
