Netanjahu je na tiskovni konferenci o varnosti predstavil svojo vizijo nacionalne varnosti Izraela. Po poročanju izraelske javne radiotelevizije Kan je to prvi tak dokument v skoraj desetletju in predvsem prva strategija po napadu Hamasa 7. oktobra 2023 in izraelskem napadu na Gazo, ki je sledil.
Dokument na treh straneh, ki ga je vlada predstavila le devet dni pred izraelskimi volitvami, Netanjahu opisuje kot novo varnostno strategijo po letih regionalnih vojnih spopadov.
V uvodu dokument trdi, da je napad 7. oktobra 2023 Izrael prisilil v veliko vojno. Zatrjuje, da so poznejše izraelske vojaške operacije v Gazi, Libanonu, Jemnu in Iranu preprečile neposredno jedrsko grožnjo ter razbile to, kar opisuje kot primež iranske osi okoli Izraela.
Osrednje načelo, ki ga zagovarja strategija, so preventivni napadi za preprečevanje potencialnih groženj Izraela. Izraelska varnostna strategija predvideva še močnejšo zaščito izraelskega civilnega zaledja, utrjevanje položaja države kot regionalne sile, večjo neodvisnost pri proizvodnji orožja, tehnološko premoč ter okrepljeno kampanjo proti temu, kar opisuje kot globalni antisemitizem.
Prav tako trdi, da je »vojna za odrešitev«, kot imenuje izraelske vojaške operacije v zadnjih treh letih, ustvarila priložnosti za nova regionalna in mednarodna zavezništva na Bližnjem vzhodu.
Zemljevid, ki je pretegnil pozornost
Med predstavitvijo, ki je spremljala doktrino, je Netanjahu pokazal zemljevide, ki naj bi ponazarjal, kaj njegova vlada šteje za glavne geopolitične grožnje in regionalne povezave.
Eden od zemljevidov je Turčijo, Savdsko Arabijo, Egipt in Pakistan razvrstil pod oznako »Sunitsko diamantno zavezništvo«, drugo skupino z Iranom in organizacijami pa označil kot »Os odpora«. Med slednjimi so Hezbolah, Hamas in Ansar Alah (hutijevci).
Na drugi strani sta označena Izrael in kot njegov zaveznik Združeni arabski emirati (ZAE). Poleg slednjih zemljevid navaja še skupine, ki so tema dvema državama prijateljske. Poleg Cipra in Etiopije so kot prijateljske označene tudi nekatere uporniške skupine, ki so v svojih državah vpletene v državljanske vojne, ali druge konflikte. Med njimi so Somaliland in Puntland ter deli Sudana, ki jih nadzoruje uporniška paravojaška skupina RSF.
Čeprav to ni jasno navedeno, zemljevid ni nastal v izraelski vladi, ampak so ga avtorji prevzeli iz publikacije nemškega mislišča Friedrich-Ebert-Stiftung (FES), ki je povezano z nemško socialdemokratsko stranko. Kot nam je za Dnevnik potrdil eden izmed avtorjev te publikacije in direktor regionalnega inštituta FES za Bližnji vzhod in severno Afriko Marcus Schneider, je zemljevid res nastal pri njih, in sicer maja letos. Kot je še povedal, jih izraelska vlada ni predhodno zaprosila za uporabo tega zemljevida, a te publikacije dajejo v javno rabo. Na grafiki je viden majhen delček logotipa FES, saj je bila slika obrezana, najverjetneje za potrebe predstavitve.
»S političnega vidika je to vsekakor presenetljivo, saj se politično ne strinjamo z njim (Netanjahujem, op. p.). Zemljevid je uporabil za ponazoritev, da obstajata dve geopolitični skupini, ki nasprotujeta izraelski hegemoniji v regiji, kar je legitimna uporaba tega zemljevida,« nam je povedal Schneider, ki je sicer opozoril, da so na zemljevidu prikazali neformalna zavezništva.
Med silami, ki jih Izrael in ZAE glede na zemljevid obravnavata kot prijateljske, sta tudi uporniški pokrajini Somalije, Somaliland in Puntland. Izrael je pred slabim letom postal prva država, ki je priznala neodvisnost Somalilanda. Spor glede neodvisnosti Somalilanda je eden izmed elementov širše, več desetletij trajajoče državljanske vojne v Somaliji, v vprašanje te pokrajine pa se vse bolj zapleta tudi sosednja Etiopija.
Državljanska vojna v Sudanu
Morda še bolj izstopajoča je povezava med Izraelom in ZAE ter uporniško skupino RSF v Sudanu. Gre za paravojaške enote, ki imajo svoj izvor v milicah Džandžavidov. Te so bile vpletene že v genocid v Darfurju pred dobrimi dvajsetimi leti. Tudi v aktualni državljanski vojni v Sudanu, ki prav tako obsega pokrajino Darfur, so jih opazovalci, med drugim predstavniki agencij OZN, obtožili številnih vojnih zločinov, med drugim množičnih pobojev.
»Tak zemljevid mora resničnost nekoliko poenostaviti. Ne pravi, da sta Izrael in RSF zaveznika, temveč da Tel Aviv in Abu Dabi na RSF gledata kot na prijateljsko silo v regiji. V primeru Abu Dabija je politična povezava z RSF dobro dokumentirana in potrjena. Obstajajo poročila, da ima tudi Izrael stike z RSF na visoki politični ravni. V vsakem primeru uporaba tega zemljevida kaže, da Netanjahu deli mnenje, da je RSF del sistema regionalnih geopolitičnih igralcev, naklonjenih Tel Avivu. Če bi imel kakršne koli ugovore, bi uporabil drug zemljevid,« je prikaz odnosov med RSF in Izraelom za Dnevnik komentiral Schneider.
Meni tudi, da je morala biti uporaba takšne grafične predstavitve odobrena v kabinetu predsednika vlade. »Če bi Izrael javno nasprotoval povezovanju z RSF, predsednik vlade zagotovo ne bi uporabil tega zemljevida.« je še dodal Schneider.
Izrael in ZAE javno še naprej zanikata podporo RSF, a kot kaže tudi primer izraelskega priznanja Somalilanda, se najmočnejše sile na Bližnjem vzhodu vse bolj vpletajo tudi v notranje konflikte v nestabilnih državah, ki tako postajajo posredna bojišča velikih regionalnih sil.