Skok cen surove nafte nad psihološko mejo sto dolarjev za sodček je znova povzročil zaskrbljenost v svetovnem gospodarstvu ter zaostril geopolitična tveganja na Bližnjem vzhodu. Dražja energija namreč ne pomeni samo novih inflacijskih pritiskov za evropske potrošnike, temveč neposredno vpliva na strateško kalkulacijo Bele hiše, kjer si administracija pred volitvami prizadeva za vsako ceno preprečiti odprt spopad z Iranom.
Prebitje ravni 100 dolarjev je nemudoma odmevalo na borznih parketih od New Yorka do Frankfurta. K rasti cen so prispevali zlasti posnetki poškodovanih tovornih plovil in plavajočih kontejnerjev v strateško ključni Hormuški ožini, skozi katero potuje približno petina svetovne porabe nafte. Zaradi varnostnih tveganj se ladjarji soočajo z vrtoglavimi zavarovalnimi premijami, številni prevozniki pa plovbo skozi območje začasno ustavljajo, kar ustvarja resne logistične zastoje pri dobavi energentov.
Zaskrbljenost se širi tudi proti Rdečemu morju in ožini Bab el Mandeb, kjer jemenski hutijevci nadaljujejo napade na mednarodne pomorske poti. Vzporedno s tem ostajajo dejavne proiranske milice v Iraku, kjer so nedavne skrivnostne eksplozije na vojaških oporiščih znova opozorile na krhkost regionalnega premirja. Morebitni sabotažni napadi na naftovode, črpalne postaje ali pretovorna vozlišča v Savdski Arabiji bi lahko povzročili večtedenske izpade dobave, kar bi trg potisnilo v še globlji deficit.
Analitiki opozarjajo, da Teheran trenutno negotovost vidi kot diplomatski in taktični vzvod. Združene države Amerike se v luči prihajajočih volitev želijo izogniti novim vojaškim zapletom, saj bi dodaten skok cen pogonskih goriv neposredno prizadel volivce. Ta politična zadržanost Washingtona pa hkrati odpira manevrski prostor Iranu in njegovim zaveznikom za stopnjevanje asimetričnih pritiskov brez strahu pred takojšnjim odločnim odgovorom, piše Heute.
Če se bodo motnje v dobavnih verigah nadaljevale, borzni analitiki ne izključujejo scenarija, po katerem bi se cena soda povzpela do 120 dolarjev. Takšen razplet bi močno obremenil evropsko industrijo ter pospešil rast življenjskih stroškov prav v obdobju, ko se centralne banke skušajo izogniti novi spirali inflacije.