Naraščajoče svetovne potrebe po vodi, ki naj bi se do leta 2050 povečale za 55 odstotkov, v kombinaciji s čedalje izrazitejšimi sušami po Evropi vse bolj razkrivajo ranljivost evropske vodovodne infrastrukture.
Po podatkih združenja Water Europe evropske države zaradi starih in puščajočih cevi izgubijo kar 23 odstotkov obdelane vode, še preden je ta sploh obračunana. Izgube tako imenovane neobračunane vode variirajo od šestih odstotkov na Nizozemskem pa vse do 45 odstotkov v Bolgariji.
Po ocenah finskega podjetja Smartvatten je bilo samo v letu 2025 izmed 19,3 milijarde spremljanih litrov vode zaradi puščanja cevovodov izgubljenih 1,47 milijarde litrov. Težavo dodatno poslabšuje dejstvo, da je bila večina od 4,4 milijona kilometrov evropskega vodovodnega omrežja zgrajena po drugi svetovni vojni in je danes zastarela. Spremembe temperatur, premiki tal ter kemijske reakcije pa cevi vztrajno slabijo.
Skrite cevi in skriti problemi
Izvršni direktor združenja Water Europe Durk Krol je za Euronews povedal, da je večina vodovodne infrastrukture pod zemljo, zaradi česar je bila politično in javno dolgo nevidna, dokler ni prišlo do okvar. K temu je prispevalo tudi dejstvo, da Evropa v preteklosti vode ni obravnavala kot strateške prioritete, temveč kot poceni in enostavno dostopen vir.
Poslanka v evropskem parlamentu in predsednica parlamentarne medskupine za vodo Hildegard Bentele je za Euronews dodala, da so nizke cene pitne vode – v Romuniji na primer le 1,5 evra za kubični meter – sicer politično občutljive zaradi zagotavljanja socialne dostopnosti, vendar z umetno nizkimi tarifami odlašamo nujne investicije in tveganja prenašamo na prihodnje generacije.
Poročilo organizacije EurEau za leto 2026 sicer kaže rahlo izboljšanje, saj so se izgube zmanjšale na 23,5 odstotka, letne investicije pa so porasle na 36,6 milijarde evrov oziroma 82,38 evra na prebivalca. Zaostanki na področju vzdrževanja vseeno ostajajo precejšnji. Dodatna težava je razdrobljenost trga, saj imata na primer Francija in Nemčija vsaka več kot 5000 ponudnikov oskrbe z vodo, od katerih so mnogi premajhni za samostojne infrastrukture posodobitve.
Umetna inteligenca kot rešitev za nevidne izgube
Kot ključno rešitev strokovnjaki izpostavljajo digitalizacijo in uvedbo umetne inteligence, ki lahko omogočita prehod z občasnih pregledov in odzivnih popravil v stalen nadzor ter predvidljivo vzdrževanje.
Digitalna orodja omogočajo zaznavanje puščanja v realnem času, akustični nadzor podzemnih zvokov in avtomatsko uravnavanje tlaka. Slednje preprečuje pokanje cevi.
Poleg tega zbiranje podatkov iz satelitov, vremenskih postaj in talnih senzorjev omogoča napovedovanje suš celo mesece vnaprej. Po ocenah Water Europe bi lahko nadgradnje, podprte z umetno inteligenco, generirale približno tri milijarde evrov letnih prihrankov in ustvarile več kot 13.000 novih delovnih mest. Združenje se zato zavzema za vzpostavitev enotnega evropskega digitalnega trga za podatke o vodi.
Kljub ogromnemu potencialu pa digitalizacija prinaša tudi izzive. Bentele opozarja na kibernetska tveganja in nevarnost pristranskosti algoritmov, saj vodovodna omrežja spadajo pod kritično infrastrukturo držav članic.
Oskrba z vodo je ključna
Krol ob tem poudarja, da digitalno spremljanje ni pomembno le za komunalna podjetja, temveč za celotno gospodarstvo. Evropski vodno intenzivni sektorji, kot so kmetijstvo, energetika in polprevodniška industrija, so namreč vredni 192 milijard evrov, do leta 2030 pa naj bi dosegli vrednost enega bilijona evrov.
Brez zanesljive oskrbe z vodo so te panoge izpostavljene motnjam v proizvodnji. Neukrepanje pa škoduje tudi okolju, saj črpanje in obdelava vode zahtevata precej energije. Po podatkih Eurostata vsak odstotek izgubljene vode poveča porabo energije za tri odstotke in povzroči približno 119 milijonov ton izpustov ogljikovega dioksida, zaradi česar je uspeh digitalnih naložb neposredno povezan s prihrankom vode, zmanjšanjem izpustov in podaljšanjem življenjske dobe infrastrukture, je za Euronews še povedal Krol.