Eno izmed letal blackbird, ki ga je pred upokojitvijo za raziskovalne namene uporabljala ameriška agencija Nasa, je spomladi letos brez pojasnila izginilo z zunanjega razstavnega prostora v Nasinem raziskovalnem centru v Kaliforniji.
Špekulacije o blackbirdu so se pojavile ta mesec, potem ko je vodja Nase Jared Isaacman namignil na razvoj nove generacije hipersoničnih izvidniških letal. V objavi na družbenih omrežjih je objavil silhueto letala SR-71, eno redkih operativnih letal, ki se je z več kot trikratno hitrostjo zvoka vsaj približalo hipersoničnemu letenju.
Klici upokojenim inženirjem
Nasa ni potrdila obstoja uradnega programa za vnovično uporabo letala SR-71, a revija Aviation Week je prejšnji teden poročala, da je Nasa v zadnjih mesecih stopila v stik z nekaj nekdanjimi inženirji letala SR-71 in jih prosila za pomoč pri morebitnem projektu, s katerim bi enega od SR-71 znova usposobili za letenje.
Mike Relja, nekdanji preizkusni inženir na programu Blackbird, je dejal, da je Nasa prejšnji mesec stopila v stik z njim glede ponovne usposobitve dolgo upokojenega letala.
Relja, ki se bliža 80. letu, jim je odgovoril, da je zdaj prestar za tako ogromen podvig: »Rekel sem jim: 'Veste, prestar sem za to. Želim vam vso srečo.' Rad bi videl, da vam uspe, bilo bi zanimivo. Vendar preprosto ne mislim, da lahko iz tega izpeljete kar koli.«
Med intervjuji z nekdanjimi inženirji naj bi sicer Nasa zavrnila vsa vprašanja o tem, zakaj točno želi SR-71 znova poslati v nebo.
27 let je bilo razstavljeno
Glavni kandidat za morebitno ponovno usposobitev je po vsej verjetnosti letalo z repno številko 844, ki je bilo od leta 1999, torej 27 let, razstavljeno v letalski bazi Edwards v Kaliforniji, nato pa je maja brez pojasnila izginilo.
Zdaj že skoraj 60 let staro letalo je zaradi dolgoletne izpostavljenosti vremenskim razmeram v puščavi verjetno močno obrabljeno in poškodovano, poleg tega pa so bili rezervni deli za ta letala uničeni že leta 2007.
Čeprav je bil Relja skeptičen glede tega, da bi kdor koli lahko usposobil SR-71, je priznal, da glede na obsežna sredstva, ki jih ima Nasa, to ni nemogoče. »Če imaš goro denarja, ti morda lahko uspe,« je povedal za Aviation Week.
Zadnji črni ptič
SR-71A s številko 844 ima v zgodovini tega legendarnega letala posebno mesto. Ko je 9. oktobra 1999 prispel v letalsko oporišče Edwards, je bil to zadnji polet katerega koli letala blackbird. Nasa je nato svoja letala SR-71 sprva hranila v stanju, ki je še omogočalo letenje, pozneje pa jih je povsem umaknila iz letalskih operacij. Ameriško vojno letalstvo je svoje blackbirde upokojilo že nekaj let prej.
Nasa je letalo številka 844 v devetdesetih letih uporabljala kot raziskovalno platformo za letenje pri visokih hitrostih ter z njim preučevala aerodinamiko, pogon, konstrukcije, toplotno zaščito, instrumente in druge tehnologije, povezane s hitrim letenjem.
Legenda hladne vojne
Lockheed SR-71 blackbird je ameriško izvidniško letalo, razvito v šestdesetih letih prejšnjega stoletja za opravljanje ene najzahtevnejših nalog hladne vojne: zbiranje obveščevalnih podatkov globoko nad območji, ki so jih varovali nasprotnikovi lovci in protiletalske rakete.
Ameriško vojno letalstvo ga je uporabljalo med letoma 1966 in 1998, predvsem za fotografsko in elektronsko izvidništvo, vendar so postopoma izvidniške naloge že od sedemdesetih let naprej vse bolj prevzemali sateliti.
SR-71 je poseben predvsem zaradi izjemne hitrosti in višine letenja. Blackbird je bil zasnovan za letenje pri hitrosti približno 3500 kilometrov na uro na višinah okoli 26.000 metrov, kar je približno dvainpolkrat višje od običajne višine leta komercialnih potniških letal. Izdelan je bil iz eksotičnih materialov, da je lahko vzdržal ekstremne temperature, ki nastanejo pri dolgotrajnem letu z veliko hitrostjo.
Eden glavnih izzivov takšnih hitrosti – in eden od razlogov, zakaj jih po SR-71 ni doseglo nobeno drugo operativno letalo – je izjemno segrevanje površine letala pri hitrostih, višjih od trikratne hitrosti zvoka. Kljub zelo redkemu zraku in nizkim temperaturam na takšni višini se je površina letala segrela na med 200 in 300 stopinj Celzija, na nekaterih najbolj izpostavljenih delih pa celo na več kot 400 stopinj. Zaradi segrevanja se je konstrukcija letala med poletom termično raztegnila za okoli deset centimetrov.
Ekstremne razmere pri takšnem letu so zahtevale nenavadne tehnične rešitve. Večji del konstrukcije je bil izdelan iz titana, posebej zasnovani pa so bili tudi motorji, gorivo in pnevmatike. Zaradi vsega tega je bilo vzdrževanje letala izjemno drago.
Zakaj bi ga Nasa želela nazaj?
Do morebitne vnovične uporabe SR-71 prihaja v času, ko želi Nasa znova okrepiti program raziskav letenja pri visokih hitrostih in govori o krepitvi svoje flote eksperimentalnih letal. Čeprav je Nasa najbolj znana po raziskovanju vesolja, so med njenimi pomembnimi nalogami tudi aeronavtične raziskave, ki med drugim podpirajo razvoj ameriške letalske industrije.
Obujeni SR-71 bi lahko služil kot raziskovalna platforma, ki lahko deluje znatno hitreje in višje od večine sodobnih eksperimentalnih letal. Zelo malo verjetno pa je, da bi ameriška vojska letalo spet začela uporabljati v njegovi prvotni vlogi vohunskega letala, saj zdaj za to uporablja satelite in brezpilotna letala.