Medijski konglomerat GEDI, ki je v lasti znane italijanske poslovne družine Agnelli, je ta teden sporočil, da se z grškim medijskim podjetjem Antenna pogovarja o prodaji medijev: treh priljubljenih radijskih postaj in obeh omenjenih časnikov.
Vlada premierke Giorgie Meloni je zato na pogovor poklicala predstavnike podjetja GEDI in novinarjev v obeh časnikih. Vlada ima po zakonu možnost blokirati posel, če oceni, da gre za strateško lastnino, vendar doslej ni nakazala takšne namere. Oba časnika sta sicer zelo kritična do vlade Melonijeve.
Celo kardinal svetuje previdnost
Opozicija je do načrtovane prodaje zelo zadržana. Agnellijevim, ki imajo denimo La Stampo v lasti že sto let, očita nezvestobo do Italije, kjer so vedno uživali veliko javno podporo. Voditeljica glavne opozicijske Demokratske stranke Elly Schlein pravi, da bi prodaja pomenila oslabitev ali razgradnjo »stebra italijanske novinarske dediščine« brez zagotovil o nadaljnjem obstoju medijev, kakovosti in delovnih mest. Sprašuje se tudi o usodi italijanske medijske in komunikacijske krajine. Tudi v Gibanju petih zvezd in zeleno-levem zavezništvu pozivajo vlado, naj posel prepreči. Previdnost je svetoval celo torinski kardinal Roberto Repole.
Do mogoče prodaje so zelo kritični tudi novinarji. V četrtek so stavkali pri torinski La Stampi, časnika, ki je po nakladi peti največji v Italiji, ni bilo mogoče kupiti. S stavko so zagrozili tudi zaposleni v rimski La Repubblici, ki je po nakladi drugi največji časnik v državi za Corriere della Sera.
Najzanimivejša je La Repubblica
Vsi mediji naj sicer ne bi imeli enake usode. Grškega kupca – za podjetjem Antenna stoji ladijski magnat Teodor Kiriaku – najbolj zanima La Repubblica, vključno z njenim portalom, videoprodukcijo in drugimi vejami. Privlačne so tudi tri radijske postaje, ki so precej priljubljene po vsej državi. Grkov pa naj ne bi zanimala La Stampa. Zato je mogoče, da bi časnik ločeno prodali italijanskemu založniku NordEst Multimedia. Grško podjetje Antenna sicer že deluje v mednarodnem prostoru, med drugim na Balkanu, v vzhodni Evropi in ZDA.
Nekdanji minister za industrijo Carlo Calenda trdi, da časnika nimata več nobene vrednosti za lastnike, ker da sta nekdaj služila kot komunikacijski kanal do sindikatov in politike, zdaj pa da sta brez vrednosti, ker je Italija razprodala svojo industrijsko podstat. »Ni bilo treba biti preveč daljnoviden … in zdaj smo tu,« je rekel.
