Kanadski premier Mark Carney se lahko pohvali, da odlično pozna Združeno kraljestvo in brexit. Med letoma 2013 in 2020 je bil guverner britanske centralne banke (kot prvi Nebritanec v zgodovini) in vmes so Otočani leta 2016 na referendumu izglasovali odhod iz Evropske unije. Zdaj Carney te svoje izkušnje uporablja kot argument za prepričevanje prebivalcev kanadske province Alberta, naj oktobra na referendumu zavrnejo poziv k pripravi še enega referenduma, na katerem bi odločali o izstopu iz Kanade. Gre za »nevaren blef«, ki se lahko konča drugače od pričakovanj, je rekel na podlagi britanskih izkušenj.
Cameron se je ustrelil v koleno, večina
Otočanov zdaj pravi, da boli tudi njih
Prebivalci Alberte bodo imeli oktobra pred seboj deset vprašanj. Zadnje od teh je deležno daleč največ pozornosti. Odločali se bodo med dvema možnostma: ali naj Alberta ostane del Kanade ali pa naj politično vodstvo province začne vse potrebne postopke in pogajanja z zvezno vlado za izvedbo referenduma, na katerem bi dokončno glasovali o samostojnosti ali obstanku v državi.
Carney pa v tem vidi nevarnost. Po njegovem je prvi referendum zasnovan tako, da daje vtis, kot da bi glas za pripravo drugega referenduma okrepil pogajalska izhodišča Alberte do zvezne vlade, kar se nekaterim zdi mamljivo glede na občutek zapostavljenosti z nafto bogate province. »Pri teh vprašanjih odcepitve se pogosto izpostavlja, da 'če glasujete za to, bomo dobili proste roke za naprej in naše karte v prihodnjih pogajanjih bodo močnejše'. Toda to je nevaren blef. Iz prve vrste sem videl, kaj se je zgodilo v Združenem kraljestvu, ko je prevladalo stališče 'glasujte za to, potekalo bo na mehak način in potem se bomo pogajali in tako naprej'. Deset let kasneje še vedno poskušajo odpraviti tisto, kar so na koncu dobili in za kar ljudje niso glasovali.«
Primera nista enaka, je pa nekaj podobnosti. Britanski referendum o brexitu je bil posvetovalni in torej nezavezujoč, a je vlada obljubila, da ga bo spoštovala, in ga tudi je kljub precej tesnemu izidu (51,9 odstotka glasov za in 48,1 odstotka proti). Sam referendum je nastal iz politične preračunljivosti konservativnega premierja Davida Camerona, ki je bil proti brexitu, pa ga je v referendumsko odločanje ponudil zato, da bi pomiril razhajanja znotraj lastne stranke. Rezultat ga je presenetil in mu prizadejal politično tako močan udarec, da je odstopil. Združeno kraljestvo se je potem več let pogajalo z Evropsko unijo in jo zapustilo januarja 2020. Dobrih šest let kasneje udobna večina Otočanov meni, da je bila to napaka. Vlada premierja Keira Starmerja se zdaj z EU spet bolj povezuje, o ponovnem članstvu ne govori.
O odrinjenosti zahoda
V zadnjih anketah v Alberti 60 odstotkov vprašanih odgovarja, da bodo glasovali proti pripravi referenduma o neodvisnosti, 35 odstotkov pa ga bo podprlo. Med temi drugimi je prisotna ocena, da je zvezna oblast osredotočena na razcvet vzhoda države, medtem ko zahodne in predvsem sredinske province, kot je z nafto bogata Alberta, »niso nič več kot z naravnimi viri bogata kolonija Ottawe«, kot je dejal aktivist Cameron Davies. Gre za občutek, ki mu pravijo odrinjenost zahoda.
Kanada ima skupno deset provinc. Kar se tiče neodvisnosti, je bilo v preteklosti precej več dogajanja v francosko govorečem Quebecu, kjer so imeli dva tovrstna referenduma, leta 1980 in 1995, ki pa nista uspela. Drugod takšnih poskusov ni, se pa občutek odrinjenosti zahoda pojavlja tudi v Britanski Kolumbiji in Saskatchewanu.
