Imenujejo jih »teapot refineries« oziroma »čajne rafinerije«. Gre za majhna, neodvisna naftna podjetja, ki delujejo z dovoljenjem Pekinga in tiho predelujejo sankcionirano iransko surovo nafto v bencin, dizel in druge petrokemične izdelke. Čeprav so ta podjetja na videz majhna, skupno predelajo približno petino vse nafte, ki jo porabi Kitajska.
Erica Downs, višja raziskovalka na Centru za svetovno energetsko politiko Univerze Columbia, je za CNN pojasnila njihovo vlogo: »Gre za majhne obrate, ki delujejo z nizkimi maržami. Popusti na venezuelsko, rusko in iransko surovo nafto, ki so jih pridobili v preteklih letih, jim omogočajo preživetje.«
ZDA skušajo prekiniti finančne poti Teherana, da bi ga prisilile k popuščanju po večmesečni vojni, vendar Kitajska kljub želji po stabilnih odnosih z ZDA ohranja tesne vezi z Iranom.
Ameriški odziv in »črni seznami«
ZDA so nedavno zaostrile ukrepe in na črni seznam dodale 12 oseb in pravnih subjektov, vpletenih v prodajo iranske nafte. Med tarčami je tudi podjetje Hebei Xinhai Chemical Group, ki so ga ZDA obtožile nakupa nafte, povezane z iransko vojsko. Obisk ekipe CNN na terenu je razkril izjemno poostreno varnost okoli teh objektov, kjer so zamaskirani stražarji in vozila podjetja poskušali preprečiti kakršno koli snemanje.
Pritisk se ne ustavlja le pri majhnih igralcih. Ministrstvo za finance ZDA je nedavno sankcioniralo tudi večje podjetje Hengli Petrochemical. Ameriški finančni minister Scott Bessent je ob tem Kitajsko neposredno obtožil: »Kitajska s svojimi nakupi energije pomaga financirati iranske teroristične mreže.«
Energetska varnost proti sankcijam
Kitajsko zunanje ministrstvo vztraja pri stališču, da vlada »odločno nasprotuje nezakonitim enostranskim sankcijam«. Hkrati Kitajska v svojih uradnih carinskih podatkih ne priznava uvoza iranske nafte. Za Peking so omenjene rafinerije sicer ključne za zagotavljanje energetske varnosti, zlasti v času, ko vojne napetosti ogrožajo oskrbo prek Hormuške ožine.
Analitičarka Muyu Xu iz podjetja Kpler poudarja strateški pomen teh obratov: »Z vidika Pekinga si resnično želijo ohraniti stalno oskrbo z gorivom in zagotoviti svojo energetsko varnost. Zato računajo na 'čajne rafinerije' – vedo, da so te še vedno sposobne pridobiti surovine.«
Po podatkih analitičnega podjetja Vortexa so pristanišča v Shandongu in Dalianu v zadnjih mesecih prejela povprečno več kot 1,5 milijona sodčkov iranske nafte na dan.
Operacije v senci
Pot nafte iz Irana do kitajskih rafinerij je zapletena in polna manevrov za izogibanje nadzoru. Ključno vozlišče je območje blizu Singapurske ožine. Tam je »flota v senci« – zastarele ladje, ki izklapljajo svoje sledilne naprave in tovor prečrpavajo med seboj, da bi prikrile izvor nafte. Tovor se nato na Kitajsko pogosto uvozi pod oznako izdelkov iz tretjih držav, kot sta Malezija in Indonezija.
Satelitski posnetki in podatki o sledenju ladij potrjujejo te sporne aktivnosti. CNN je dokumentiral primer, ko je iranska ladja Herby pretovorila gorivo na tanker Huancayo. Le nekaj dni pozneje je ameriški rušilec USS Rafael Peralta prestregel ladjo Herby, ki se je prazna vračala proti Iranu. Medtem je tanker Huancayo neovirano prispel v kitajsko pristanišče Yantai, kjer je po nekaj dneh »teme« na sledilnih sistemih zaključil svojo pot.
Kljub ameriški pomorski blokadi in diplomatskim pritiskom se zdi, da naftni tok med Iranom in Kitajsko ostaja neprekinjen. Za neodvisne kitajske rafinerije so ameriške sankcije le poslovno tveganje, ki ga odtehta dostop do poceni surovine. Pri Kitajski gre za vprašanje nacionalne varnosti, pri katerem ni pripravljena popustiti pritiskom Washingtona. Posel ob obali Shandonga tako teče naprej – v veliki meri nevidno.