V treh desetletjih, odkar je Benjamin Netanjahu ena najvplivnejših osebnosti izraelske politike, se je zvrstilo veliko njegovih političnih nasprotnikov. A nobeden med njimi doslej ni imel toliko možnosti, da bi ga odstranil z oblasti, kot jih ima nekdanji general Gadi Eisenkot, piše reški Novi list.
Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah v Izraelu je prav Eisenkot favorit na naslednjih volitvah, predvidenih za oktober. Posebnost njegovega vzpona je, da se v življenju še nikoli ni potegoval za politično funkcijo, svojo stranko pa je ustanovil šele pred nekaj meseci.
V Izraelu politiko vodijo generali
V izraelski politiki so že desetletja pomembno vlogo igrali nekdanji visoki vojaški poveljniki. Pred vstopom v politiko so bili generali med drugim Jicak Rabin, Ehud Barak in Ariel Šaron.
Tudi Netanjahu ima močno vojaško ozadje. Leta je služil v elitni enoti Sajeret Matkal, primerljivi z britanskim SAS ali ameriško Delta Force. Njegov brat Jonatan Netanjahu je vodil znamenito izraelsko operacijo Entebbe leta 1976, ko so izraelski komandosi v Ugandi osvobodili talce iz ugrabljenega letala izraelske družbe El Al. Jonatan Netanjahu je bil pri operaciji tudi edini izraelski vojak, ki je umrl.
Eisenkot – general z bojnimi izkušnjami
Eisenkot ni izjema. V izraelsko vojsko je vstopil leta 1978, večino kariere pa je preživel v elitni brigadi Golani. Do leta 2015 je napredoval do najvišjega vojaškega položaja in od leta 2015 do 2019 vodil generalštab izraelskih obrambnih sil (IDF).
Velik del izraelske javnosti v njem vidi človeka, ki bi lahko po varnostnem neuspehu 7. oktobra 2023 obnovil zaupanje v državne institucije, hkrati pa ohranil strogo varnostno politiko.
Avtor kontroverzne vojaške doktrine
Eisenkot je sicer vse prej kot mirovni aktivist. V mladosti je želel postati vojaški pilot, vendar je po enem letu izpadel iz usposabljanja in svojo kariero nadaljeval v kopenski vojski.
Poznan je kot eden od avtorjev tako imenovane dahijske doktrine, po kateri naj bi Izrael ob napadih sovražnikov, ki delujejo iz civilnega okolja, odgovoril z veliko vojaško silo.
Podporniki trdijo, da je doktrina učinkovita pri odvračanju sovražnikov, kritiki pa jo označujejo za nesorazmerno in v nasprotju z načeli mednarodnega prava.
Bil je tudi eden glavnih arhitektov izraelske strategije »vojne med vojnami«, pri kateri Izrael v obdobjih brez odprtega konflikta izvaja skrivne zračne napade, sabotaže, kibernetske operacije in atentate, predvsem z namenom oslabiti Iran.
Proti Hamasu brez popuščanja
Po napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra 2023 ga je Netanjahu povabil v vojni kabinet. A Eisenkot je vlado zapustil že po nekaj mesecih.
Takrat je kritiziral Netanjahuja, češ da nima jasne strategije, da se odločitve sprejemajo nepremišljeno ter da vlada nima ustreznega načrta za osvoboditev talcev in zaključek vojne.
Čeprav je zaradi vojaške kariere pogosto označen za jastreba, je njegov odnos do Palestincev bolj zmeren. Med vodenjem vojske je zahteval, da vojaki razlikujejo med civilisti in teroristi. Nasprotuje širjenju izraelskih naselbin na Zahodnem bregu in meni, da bi bilo uničenje Palestinske oblasti velika napaka.
Do Hamasa pa nima popuščanja in te organizacije ne vidi kot možnega partnerja za pogajanja.
Sredina, ki jo iščejo Izraelci
Eisenkot ni levičar, vendar tudi ni del radikalne desnice, ki jo predstavljajo Netanjahu in njegovi koalicijski partnerji. Najbolj bi ga lahko opisali kot sredinskega politika.
Prav to naj bi bilo tisto, kar si po dolgih letih konfliktov in vojn želi del izraelske javnosti. Državljani so utrujeni od nenehnih varnostnih kriz, raketnih napadov in brezpilotnih letalnikov, ki so v zadnjih obdobjih pretresali državo.
Dodaten pritisk na Netanjahuja predstavljajo tudi sodni procesi zaradi obtožb korupcije in zlorabe položaja.
Popolnoma različna načina vodenja
Netanjahu velja za izjemnega govorca in političnega stratega, medtem ko je Eisenkot bolj zadržan in nima veliko izkušenj z javnimi nastopi.
Netanjahu ima trenutno tudi podporo Bele hiše, medtem ko Eisenkot nanjo ne more računati.
Če bi mu uspelo premagati politika, ki izraelsko politiko obvladuje skoraj tri desetletja, bi Izrael dobil več kot novega premierja. Dobil bi drugačno filozofijo vodenja države – drugačen pogled na vojne, odnose s sosedi in opredelitev lastne varnosti za prihodnja desetletja. In mogoče tudi najpomembnejše – mir.
