Podobne ocene so bile izrečene tudi v podkastu Sebastiana Jungerja – svetovno znanega vojnega dopisnika, nagrajenega avtorja in dokumentarista, ki je javnosti najbolj znan po knjigi Popolna nevihta.
Zaradi nenehnih napadov ukrajinskih dronov je polotok Krim praktično odrezan od oskrbe z gorivom. Kilometrske kolone avtomobilov, v katerih ljudje sredi vrhunca turistične sezone poskušajo pobegniti s polotoka, v javnost pošiljajo katastrofalno sliko.
Izguba legitimnosti
Splošno znano je, da se je vojna v Ukrajini obrnila, vendar je v tovrstnih konfliktih dojemanje javnosti enako pomembno kot stanje na samem terenu, piše Forbes. Ko se zgodijo katastrofe takšnih razsežnosti, ki jih ne Putin ne ruska javnost ne moreta več ignorirati, se spremeni sama realnost. Celotna barbarska ukrajinska pustolovščina nenadoma začne delovati kot popoln polom, Putin pa tega ogromnega ozemeljskega in političnega neuspeha ne more več skriti.
Forbes poudarja, da se v trenutku, ko diktator izgubi nadzor nad tem, kar javnost vidi, učinek večkratno okrepi, ura, ki bije do njegovega konca, pa začne teči hitreje. Izguba verodostojnosti v despotskih režimih neizogibno vodi v izgubo legitimnosti.
Zgovoren nastop ruskega veterana
Da znotraj samega sistema nevarno vre, kaže tudi nedavni nastop Aleksandra Lunina. Ta ruski vojaški bloger in veteran invazije na Ukrajino je objavil videoposnetek, v katerem odkrito opozarja na upor znotraj vojske ter ultimativno zahteva neposreden intervju s Putinom na televiziji. Lunin je trdil, da pozna strogo varovane skrivnosti, ki so mu jih razkrili visoki poveljniki in jih mora osebno prenesti predsedniku.
Posnetek je v kratkem času zbral neverjetnih 11 milijonov ogledov. Čeprav je v naslednjem videu poskušal omiliti svojo retoriko, se je takoj pojavil nov posnetek – tokrat skupine vojakov, ki so mu izrazili podporo in zagrozili, da bodo orožje obrnili proti lastnim častnikom, ki jih zlorabljajo. Lunin je ekspresno končal za zapahi, vendar celoten primer v ruski javnosti znova prebuja še kako živega duha propadlega upora Jevgenija Prigožina.
Nadrealistični posnetki z bencinskih črpalk in strah elit
Na družbenih omrežjih nenehno krožijo posnetki uspešnih ukrajinskih napadov na vojaške objekte, elektroenergetsko omrežje in skladišča goriva v okolici Moskve pa tudi v oddaljenih ruskih regijah.
Ruske vplivnice v solzah snemajo, kako nikjer ne morejo najti bencina za svoje avtomobile, na bencinskih črpalkah pa se ljudje dobesedno tepejo za gorivo.
Hkrati se po spletu širijo dramatični prizori, na katerih je videti, kako vojaška policija na ruskih ulicah ugrablja moške in jih prisilno tlači v marice za fronto, medtem ko njihovi sorodniki s telesi poskušajo blokirati vozila ugrabiteljev. Logično se na ulicah ruskih mest vse glasneje zastavlja ključno vprašanje: zakaj ti isti režimski silaki, ki izvajajo mobilizacijo, sami ne gredo na prvo bojno črto?
Ruska zgodovina
Zgodovina nas uči, da je v prejšnjem stoletju ruski imperij zaradi katastrofalnih vojaških kampanj v tujini doživel zlom in zamenjavo režima kar dvakrat – prvič v prvi svetovni vojni in drugič po invaziji na Afganistan. Ko pritisk na Putina raste, začnejo elite okoli njega panično razmišljati o lastni usodi, v likih, kot je Aleksander Lunin, pa vidijo glasnike svojih skritih strahov, piše Forbes.
Navadno ljudstvo lahko iz vsega skupaj zaključi le dvoje: ali je za vse kriv sam Putin ali pa ga skorumpirana elita drži v informacijski izolaciji, da ne bi ugotovil, kako kritične so razmere. Ljudstvo bo sprva krivilo elito, prav zato bo ta ista elita prva sprožila upor – še pred samo vojsko – in to iz čistega strahu za lastno glavo.
Kot še navaja Forbes, se paranoja v Kremlju mrzlično stopnjuje, sprožilec za končni padec pa je lahko kar koli: novi dramatični ukrajinski napadi na Moskvo, množično pomanjkanje hrane, upori v avtonomnih pokrajinah, kot so Tatarstan, Baškortostan in Čečenija, ali pa vstop ukrajinske vojske na Krim.
Kljub temu je po mnenju Forbesovih analitikov ključ usode v rokah Kitajske. Če uradni Peking oceni, da je oslabljeni Putin postal preveliko breme za njihove lastne geopolitične in ekonomske interese, lahko azijski gigant ruskega predsednika zruši na več načinov – od popolne prekinitve vojaške pomoči do gospodarske zadušitve.
Kitajska že zdaj zelo strogo dozira in omejuje pomoč ruskemu gospodarstvu, kar se je najbolje videlo, ko so odločno zavrnili financiranje gradnje plinovoda Moč Sibirije 2, ki bi moral voditi neposredno proti Kitajski.
Če se bo sedanji razvoj dogodkov nadaljeval s takšnim tempom ali bo dodatno eskaliral, se bo padec Vladimirja Putina zgodil v roku največ treh let, zaključuje Forbes.