Evropska unija oziroma njeni zunanji ministri so na zasedanju v Luksemburgu v ponedeljek omogočili naslednji »zgodovinski korak« 35-milijonske Ukrajine in 2,4-milijonske Moldavije na njuni evropski poti z odprtjem prvega od skupno šestih sklopov pogajalskih poglavij. Državi tako začenjata vsebinsko fazo pristopnih pogajanj z EU s sklopom, ki mu rečejo temeljne prvine.
Ukrajina in Moldavija sta tako prehiteli Kosovo ter Bosno in Hercegovino, državi, s katerima EU še ni začela pristopnih pogajanj. Najbližje članstvu od preostale četverice zahodnobalkanskih držav je Črna gora, ki upa, da ji bo to uspelo leta 2028. V Kijevu in Kišinjevu pa – zelo optimistično – upajo, da jim bo uspelo že leta 2030. Sicer morajo vse države članice prek svojih parlamentov ali referendumov odobriti članstvo.
Zelena luč Budimpešte
Ukrajina in Moldavija sta za članstvo zaprosili kmalu po ruski agresiji na Ukrajino leta 2022. Leto pozneje sta uradno dobili status pogajalke, leta 2024 pa so se članice strinjale, da začnejo pogajanja. To se je sedaj tudi zgodilo, po tistem, ko se je na Madžarskem zamenjala oblast. Prejšnja vlada Viktorja Orbana namreč Kijevu ni hotela prižgati zelene luči, novi premier Peter Magyar pa je z ukrajinskimi oblastmi hitro dosegel dogovor o vprašanjih madžarske manjšine. V Budimpešti ob tem sicer poudarjajo, da bo morala Ukrajina obljubljeno tudi izpolniti, sicer lahko pritisnejo na zavoro na njeni evropski poti.
Zlasti za Ukrajino, ki je v vojni za preživetje, pa je približevanje članstvu v EU zelo pomembno. EU ji na tak način izkazuje podporo v vojni, v kateri Ukrajinci branijo vrednote EU in zanje umirajo. Prav zaradi vojne, to je zaradi velike zahodne pomoči, je nekoč skorumpirana Ukrajina naredila številne reforme, zlasti glede boja proti korupciji, kjer pa jo še vedno čaka veliko dela.
Izgubo nadzora ozemlja se da obiti
Pri približevanju Ukrajine in Moldavije EU igra očitno pomembno vlogo varnostno vprašanje, manj pa drugi kriteriji, ki so bili v ospredju pri prejšnjih širitvah EU. A ni le Ukrajina tista, ki zaradi lastne varnosti potrebuje Evropsko unijo, ampak velja tudi obrnjeno. In če Ukrajina ne bo izgubila vojne z Rusijo, bo najmočnejša vojaška sila v Evropi.
Pri približevanju EU ruska zasedba petine Ukrajine ni nujno nepremostljiva ovira. Če bi Kijevu brez Donbasa, južne Ukrajine in Krima uspelo članstvo v EU, ne bi bila prva članica brez suverenosti na celotnem svojem ozemlju. Že grški Ciper, ki je vstopil v EU leta 2004, je bil tedaj in je še vedno brez severnega dela, ki ga je že leta 1974 – po posredovanju grške vojaške hunte na otoku – zasedla turška vojska. Zakoni in uredbe EU tako veljajo le na območjih, ki so pod nadzorom ciprskih Grkov. Torej je to mogoče tudi pri Ukrajini.
Podoben navidezen problem je pri Moldaviji, od katere se je že pri osamosvajanju leta 1990 odcepilo polmilijonsko Pridnestrje. Gre za ozemlje, ki je bilo del Sovjetske zveze, še preden je leta 1940 Hitler Stalinu dovolil zasedbo današnje demokratične Moldavije, ki je bila do takrat del Romunije. Tako v Pridnestrju večinoma govorijo rusko, v Moldaviji pa romunsko. Odgovor na vprašanje, ali bo 1500 ruskih vojakov za vedno ostalo v Pridnestrju, pa je najbrž odvisen od tega, kdo bo zmagal v ukrajinski vojni.
Sicer bi v Moldaviji nekateri radi zelo hitro postali del EU, in sicer s ponovno združitvijo z Romunijo. V Bukarešti pa se močno zavzemajo za članstvo Moldavije v EU, saj bi bili v tem primeru vsi Romuni združeni v EU.
