Od Pariza in Milana do Madrida ljudje protestirajo zaradi dragih stanovanj, stagnacije plač, naraščajočih življenjskih stroškov in vse slabših javnih storitev. Medtem ko se evropske vlade spopadajo z vse večjimi pritiski doma, se morajo hkrati odzivati na vojno v Ukrajini, negotovost glede ameriških varnostnih zagotovil in gospodarsko konkurenco Kitajske. Evropska unija se tako spopada z zahtevnim vprašanjem: kako ohraniti enotnost, ko je nezadovoljstvo državljanov vse večje?
Nezadovoljstvo že vpliva na politično dogajanje
Posledice naraščajoče jeze volilcev se že kažejo na evropskem političnem prizorišču. Španijo prihodnji mesec čakajo predčasne parlamentarne volitve, potem ko je parlament zavrnil ključne reforme stanovanjske politike. Francija bo aprila začela postopek izbire novega predsednika, do konca leta 2027 pa bodo volitve potekale tudi na Poljskem, v Italiji in več manjših evropskih državah.
Politični vložki so veliki, saj se evropske države hkrati soočajo z vse zahtevnejšimi zunanjepolitičnimi in gospodarskimi izzivi. Ob tem strokovnjaki opozarjajo, da vojna v Ukrajini, vprašanja evropske obrambe, negotovost glede prihodnje ameriške varnostne podpore in vse ostrejša konkurenca s Kitajsko zahtevajo tesnejše sodelovanje med evropskimi državami.
Toda prav v času, ko bi morala Evropa nastopati bolj enotno, notranjepolitične razmere takšno sodelovanje otežujejo.
Brez Evropske unije bi bile evropske države bistveno šibkejše
Evropska unija je kljub številnim pomanjkljivostim za evropske države ključnega pomena. Njenih 27 članic EU skupaj predstavlja trg s približno 450 milijoni prebivalcev in gospodarstvo, vredno skoraj 19 bilijonov evrov. To je tretje največje gospodarstvo na svetu, za ZDA in Kitajsko. Nobena posamezna članica EU se takšni gospodarski moči ne more približati.
Nemčija, največje evropsko gospodarstvo, ima približno 84 milijonov prebivalcev, njeno gospodarstvo pa dosega le okoli šestino velikosti ameriškega. Kar 20 od 27 članic Evropske unije ima manj kot 12 milijonov prebivalcev, kar je manj kot polovica prebivalstva kitajskega Šanghaja.
V svetu, kjer imajo carine, izvozne omejitve in gospodarski pritiski vse pomembnejšo vlogo, je velikost trga ključna za mednarodni vpliv, poudarja Catherine De Vries, politologinja in soavtorica knjige Kako Evropa preživi: Prilagodljivost in odpornost celine v nevarnosti.
Zakaj je EU kljub številnim krizam obstala?
Evropsko unijo so v preteklosti že večkrat razglasili za politični projekt na robu razpada. Med največjimi preizkušnjami so bili izstop Združenega kraljestva iz EU, pandemija covida-19 in energetska kriza.
Toda povezava je doslej pokazala veliko sposobnost prilagajanja. V kriznih razmerah so države članice pogosto sprejele rešitve, ki so se pred tem zdele politično nemogoče. Zanimivo je, da so lahko prav značilnosti, ki jih evroskeptiki najpogosteje kritizirajo, tudi vir evropske odpornosti.
Počasno sprejemanje odločitev, dolgotrajna pogajanja in zapleteni kompromisi namreč pomenijo, da nobena posamezna vlada ali politična skupina ne more preprosto prevzeti nadzora nad celotnim sistemom. Razpršitev pristojnosti med nacionalnimi vladami, parlamenti, sodišči in evropskimi institucijami zagotavlja določeno stabilnost, doseženi kompromisi pa so zato pogosto trajnejši.
Vpliv ostal omejen
Pomembna prednost evropskega povezovanja je tudi možnost, da države skupaj dosežejo cilje, ki jih same ne bi mogle. De Vries v članku za Guardian pri tem razlikuje med formalno in dejansko suverenostjo.
Formalna suverenost pomeni pravico države, da odloča samostojno. Toda takšna samostojnost ne zagotavlja nujno tudi vpliva na mednarodno dogajanje. Na to kaže tudi britanska izkušnja po brexitu. Združeno kraljestvo je EU zapustilo z obljubo, da bo znova prevzelo nadzor nad svojimi odločitvami, vendar je njegov vpliv na številna mednarodna vprašanja ostal omejen.
Dejanska suverenost po drugi strani pomeni sposobnost vplivanja na odločitve o trgovini, energetiki, migracijah in obrambi. Prav na teh področjih evropske države s sodelovanjem pridobijo moč, ki je kot posamezne države nimajo. Evropska unija se je medtem prilagodila tudi sodelovanju z drugimi državami. Norveška in Švica denimo sodelujeta pri različnih evropskih gospodarskih, energetskih in varnostnih politikah.
Po oceni strokovnjakov bi bilo v interesu EU tudi tesnejše sodelovanje z Združenim kraljestvom, čeprav ne nujno v enaki obliki kot pred brexitom.
Skoraj dva bilijona evrov in vprašanje, kdo bo plačal
Kljub dosedanji odpornosti prihodnosti Evropske unije ni mogoče jemati kot samoumevne. Eden največjih prihodnjih izzivov so pogajanja o novem sedemletnem evropskem proračunu, vrednem skoraj dva bilijona evrov.
Čeprav se članice večinoma strinjajo, da mora Evropa okrepiti obrambne zmogljivosti in gospodarsko konkurenčnost, ostajajo razhajanja glede financiranja. Francija na primer zagovarja uvedbo novih davkov na ravni Evropske unije, čemur nekatere druge članice nasprotujejo.
Pogajanja tako razkrivajo eno osrednjih evropskih dilem: države si želijo močnejše Evrope, vendar se težje dogovorijo, kdo bo zanjo prispeval več denarja.
Macron želi dogovor pred francoskimi volitvami
Notranjepolitična nestabilnost pa ne pomeni nujno, da bo odločanje v Bruslju zastalo. Lahko namreč tudi pospeši iskanje kompromisov. Francoski predsednik Emmanuel Macron je evropske voditelje pozval, naj dogovor o proračunu dosežejo še pred božičem.
Opozoril je, da se bo politični prostor za sklepanje dogovorov prihodnje leto zmanjšal, zlasti če bi ga na predsedniškem položaju nasledila Marine Le Pen. Ta sicer ne zagovarja več izstopa Francije iz evrskega območja ali referenduma po vzoru brexita, vendar si prizadeva za drugačno ureditev evropskega povezovanja.
Njena vizija tako imenovane Evrope narodov bi zmanjšala vpliv skupnih evropskih institucij, njen politični program pa predvideva tudi zmanjšanje francoskega prispevka v evropski proračun. Takšne spremembe bi lahko bistveno vplivale na prihodnje delovanje EU.
Mladi Evropejci so zaskrbljeni, a še vedno podpirajo EU
"Čeprav nezadovoljstvo na evropskih ulicah narašča, to za zdaj ne pomeni množičnega zavračanja Evropske unije," pravi De Vries. Zlasti mladi se soočajo z negotovostjo glede prihodnosti. Vse težje si privoščijo stanovanje, številni imajo težave pri iskanju stabilne zaposlitve, gospodarske razmere pa zmanjšujejo njihovo zaupanje v možnost boljšega življenja.
Kljub temu mlajše generacije ostajajo med najmočnejšimi podporniki evropskega povezovanja. Po nekaterih raziskavah kar 90 odstotkov mladih Evropejcev podpira večjo enotnost držav članic, 78 odstotkov pa jih meni, da bi morala imeti Evropska unija na voljo več sredstev za ukrepanje. To evropskim voditeljem daje pomembno priložnost, hkrati pa tudi odgovornost, da podporo državljanov pretvorijo v konkretne izboljšave njihovega življenja.
Največji preizkus EU šele prihaja
Evropsko povezovanje je doslej uspešno prestalo številne politične in gospodarske krize. Toda prihodnja stabilnost EU ne bo odvisna zgolj od njene sposobnosti sklepanja kompromisov med državami članicami. Odločilno bo tudi, ali bo znala odgovoriti na vsakodnevne težave državljanov.
Ljudje v Franciji, Italiji, Španiji in drugod po Evropi si želijo dostopnih stanovanj, delujočih javnih storitev, gospodarske varnosti in občutka, da imajo nadzor nad svojo prihodnostjo. Odločitve o obrambi, industrijski politiki in socialni zaščiti bodo zahtevale zahtevne kompromise, njihove koristi pa ne bodo enakomerno porazdeljene med vse prebivalce.
Če bo Evropska unija uspešnejša pri ohranjanju svojih institucij kot pri reševanju težav ljudi, se lahko nezadovoljstvo, ki danes polni evropske ulice, postopoma obrne tudi proti njej. Evropska unija je že večkrat dokazala, da zna preživeti politične krize. Zdaj mora dokazati še, da lahko ljudem, ki te krize občutijo v vsakdanjem življenju, omogoči več kot zgolj preživetje.