Dobro je sicer biti previden in natančen. Na ceste se je ta dan zgrnilo več kot pol milijona ljudi. Nasilje je uprizorila peščica. To je pogost vzorec, ko izgredi zasenčijo izvirne legitimne zahteve mirnih protestnikov. Tako so se v ospredju znašle zgodbe lastnikov majhnih prodajaln, ki so jih razdejali nasilneži ali pa jim jih je celo uspelo pregnati, goreče mestne hiše v Limogesu, razdejane mestne hiše v Marseillu, požiga zgodovinskega poslopja s turističnim uradom v Lyonu ter uličnih nasilnežev s policijo.
Razlogi za proteste se skrivajo za podobami nasilja. Začelo se je s protestom 21. septembra na liceju v pariškem predmestju Creteil, in sicer zaradi pomanjkanja učiteljev in sredstev za šolo. Protestnikom so ugodili hitro, pa še prepozno. Demonstracije so se naglo razširile po francoskih srednjih šolah in s tem pokazale resničnost problemov šolstva: prenatrpanost, pomanjkanje učiteljev in slabe plače, slaba infrastruktura, zmrzovanje pozimi in kuhanje v vročih učilnicah poleti, ščurki, nedelujoča stranišča … Šolskih protestov 6. oktobra se je tako udeležilo že med 250.000 in 450.000 ljudi in tudi niso minili mirno, poročali so o 6000 aretiranih in sto poškodovanih šolah.
Študentom pa so se pridružile tudi druge skupine. Že prej so potekali protesti zaradi visokih cen goriva, Francozi so nezadovoljni tudi s padcem kupne moči, nedostopnostjo stanovanj, družbeno neenakostjo, zelo problematičnimi javnimi financami, na podlagi katerih je mogoče napovedati težke čase. Nasploh se zdi, da v državi trenutno prevladuje pesimizem. Zadnja raziskava javnega mnenja v EU Eurobarometer kaže, da so Francozi v prav vseh občutkih slabši od evropskega povprečja: manj so srečni, samozavestni, svetlogledi, bolj so negotovi, jezni, zagrenjeni, vdani v usodo …
Priprave na še eno soboto
Obenem so oživeli še rumeni jopiči, protestno gibanje, ki se je leta 2018 začelo zaradi visokih cen goriva. Sobota, 17. oktober, je bil tako dan, ko so se vse te silnice zlile in so protesti dosegli vrhunec, vsaj do zdaj. Udeležilo se jih je najmanj 550.000 ljudi. Kolikor je znano, ni bilo enotnega vodstva, sodelovalo naj bi 54 različnih skupin, večina bolj levih, zato so na francosko levico letele kritike, da je ugrabila proteste in je odgovorna za nasilje, tam pa so odgovarjali, da je to posledica grobosti policije.
Vlada je po soboti sprejela več ukrepov, tudi pozive lokalnim oblastem k uvajanju policijske ure, ter si na mizi pustila možnost razglasitve izrednih razmer, ko bi na ulice lahko poslala vojsko. Vse to so tudi priprave na to soboto, 24. oktobra, ko so svojo ponovno »vstajo« napovedali rumeni jopiči s shodom v Parizu. Tudi študenti za isti dan napovedujejo protest in seveda bodo zraven tudi drugi. Predsednik Emmanuel Macron in premier Sebastien Lecornu sta odločna: ne bomo dovolili ponovitve nasilja.
Morda res ne. A razlogi za proteste – večina to počne mirno – ostajajo. Macronu se izteka drugi mandat. Vidi se, da v desetih letih ni gospodarsko uspešno prerodil države, uredil njenih financ, poenotil naroda ter uresničil mnogo obljub, s katerimi je dvakrat premagal skrajno desničarko Marine Le Pen. In veliko je ocen, da sedanje dogajanje najbolj koristi prav njej, favoritki na predsedniških volitvah prihodnje leto, kjer Macrona ne bo več.