Etiopiji ne grozi več zgolj to, da z vnovičnimi boji sedmih opozicijskih skupin, ki želijo strmoglaviti vlado premierja Abija Ahmeda, ponikne v državljansko vojno. Z vpletanjem Eritreje v konflikt – tokrat na stran glavne opozicijske skupine Ljudske osvobodilne fronte Tigraja (TPLF) – utegne na afriškem rogu vzplamteti nova regionalna vojna.
V Etiopijo naj bi namreč vkorakale eritrejske sile, in to kar šestdeset kilometrov globoko. Tako vsaj trdi uradna Adis Abeba, medtem ko v Asmari teh navedb niso neposredno potrdili. Cilj eritrejskega vdora naj bi bil podpreti milice TPLF z vzpostavljanjem tamponske cone z etiopsko vojsko, tudi zato, da bi zaščitili lastno ozemlje. Še v prejšnjem državljanskem konfliktu v Etiopiji pred šestimi leti se je Eritreja postavila na stran vladnih sil, ko so se te borile proti TPLF. Zdajšnja podpora tigrajskim gverilcem, ki so sicer tudi razdeljeni, tako predstavlja velik preobrat eritrejskega predsednika Isaiasa Afwerkija, ki državo vodi vse od njene ustanovitve. V Eritreji napotitev sil v Etiopijo sicer uradno zanikajo in trdijo, da gre za del etiopskega načrta za upravičenje agresivne vojne. Toda različni tuji viri potrjujejo prisotnost eritrejske vojske v Tigraju in ocenjujejo, da je v provinco vkorakalo od 5000 do 8000 vojakov. Etiopska vojska je njihove položaje napadla z droni.
Interes za strateško pristanišče
V dvotedenskem etiopskem državnem konfliktu je na dan hitro privrela stara bojazen Eritreje, da njihovi nekdanji vladarji spet stegujejo prste po eritrejskem ozemlju. Uradna Asmara namreč trdi, da želi Etiopija konflikt z opozicijo izkoristiti za to, da bi zasedla del njihovega ozemlja do pristanišča Asab, hkrati pa Etiopijo obtožuje, da gosti in uri eritrejske opozicijske skupine, ki naj bi poskušale strmoglaviti njihovo vlado. Dostop do tega pristanišča je za Etiopijo izrednega pomena. Dokler je bila Eritreja del Etiopije kot njena zvezna enota, težav z dostopom do pomembnega rdečemorskega pristanišča ni bilo. Pojavile so se pozneje, ko se je Eritreji po tridesetletni vojni leta 1993 uspelo osamosvojiti.
Ker je Abij Ahmed ob svoji nedavni drugi inavguraciji dejal, da etiopski dostop do Asaba ostaja strateški cilj Etiopije, se porajajo ocene, da je Adis Abeba konflikt – tudi z izgonom eritrejskih diplomatov in prekinitvijo stikov – umetno zaostrila. Hkrati obstaja tudi druga razlaga hitro vzplamtele vojne. Želja eritrejskega predsednika, da bi s podporo etiopskim upornikom zaposlil oblasti v Adis Abebi do te mere, da ne bodo posredovale v Eritreji, je klavrno propadla. Etiopske vladne sile so namreč ostro odreagirale in potisnile milice TPLF z osvojenih položajev. Vnovič so zasedle prestolnico Tigraja Mekele ter se usmerile proti severu in zahodu. V TPLF, kjer so si predstavljali hitrejši naskok na Adis Abebo, se pripravljajo na daljši gverilski boj iz gora ter prebivalce Tigraja poziva k uporu.