Plameni pred leti z mirovnim dogovorom ugasle državljanske vojne v Etiopiji spet močno tlijo. Vse močnejši boji med vladnimi silami in opozicijskimi skupinami, ki se hitro širijo po državi, vzbujajo skrbi, da je ogrožen mirovni dogovor, s katerim se je leta 2022 končala dvoletna državljanska vojna. Do obnovljenih bojev je prišlo le nekaj dni zatem, ko je sedem opozicijskih skupin, med njimi tudi glavna Ljudska osvobodilna fronta Tigraja (TPLF), ustanovilo novo zavezništvo za odstranitev premierja Abija Ahmeda.
V severni pokrajini Tigraj so manjši spopadi med TPLF in vladnimi silami potekali že nekaj tednov. Hitro pa so se razširili po objavi namere sedmerice opozicijskih skupin, da želijo strmoglaviti premierja, vzpostaviti novo začasno vlado, zagnati dialog o prihodnji ustavni ureditvi države in slednjič izvesti volitve. Boji so poleg Tigraja zajeli tudi sosednji regiji Amharo in Afar. V koaliciji za politične spremembe v državi so se znašle zelo različne skupine, ki imajo tudi posamično zelo različne cilje. Edino vezivo njihovega delovanja je nezadovoljstvo z aktualno vlado, ki jo želijo zamenjati. Afriška unija je pozvala k takojšnji ustavitvi bojev in k obnovitvi pogovorov v okviru mirovnega dogovora, ki je končal prejšnjo državljansko vojno. Nekdanjega nigerijskega predsednika Oluseguna Obasanja je panafriška organizacija zaprosila za posredovanje v konfliktu.
Korenine konflikta
TPLF je največja med skupinami nove koalicije in je tudi v samem jedru etiopskega konflikta, ki je leta 2022 s pomočjo Afriške unije privedel do mirovnega dogovora v Pretoriji. TPLF, zaščitna sila Tigrajcev, ki tvorijo komaj šest odstotkov 135-milijonskega etiopskega prebivalstva, se je takrat dve leti borila proti vladnim silam, ki jim je na pomoč priskočila tudi eritrejska vojska. Razlog za takratno državljansko vojno je bilo vprašanje, kdo bo obvladoval etiopsko federacijo naprej. Kar tri desetletja najmočnejša politična sila v vladajoči koaliciji TPLF, ki je odločno pripomogla k padcu vojaške diktature v državi, je bila leta 2018 namreč nenadoma vse bolj marginalizirana.
Novi premier Abij Ahmed iz največje etnične skupine v državi, Oromo, je po svoji izvolitvi namreč začel iz institucij odstranjevati ljudi, povezane s TPLF. Ustanovil je novo Stranko blaginje, ki pa se ji TPLF ni pridružila. Hkrati je izvajal reforme za večjo centralizacijo države, medtem ko je TPLF to videla kot grožnjo Tigraju, saj je hotela, da imajo etnično opredeljene regije še naprej veliko avtonomije. Politična kriza se je takrat stopnjevala, ker je Abij zaradi covida prestavil zvezne volitve, v Tigraju pa so izvedli svoje regionalne volitve, na katerih je zmagala TPLF. Uradna Adis Abeba izida volitev ni priznavala, obe strani pa sta si medsebojno začeli odrekati legitimnost.
Nerešena vprašanja
Po dveh letih državljanske vojne, v kateri je umrlo okoli 600.000 ljudi, tri milijone oseb pa je bilo notranje razseljenih, je mirovni dogovor sicer končal boje, vendar je veliko vprašanj ostalo nerešenih. TPLF se denimo ni razorožila, kot je bilo zahtevano. Niso se vrnili vsi razseljeni ljudje. Prav tako je sporazum predvideval obnovo ustavnega reda in administracije, vendar ni določil dokončne politične rešitve vprašanja, kdo bo območje upravljal. Odnosi med regionalnimi oblastmi in zvezno vlado so ostali v precejšnji meri nerazrešeni, kar je posledično vodilo tudi do tega, da Tigraj na letošnjih zveznih volitvah ni sodeloval.
Eno izmed nerešenih vprašanj je tudi, kaj bo z območjem Zahodnega Tigraja, ki so ga med vojno zasedle amharske sile skupine Fano. Paradoksalno ta skupina zdaj kot zaveznica TPLF sodeluje v sedemčlanski koaliciji za strmoglavljenje Ahmeda, njihovega nekdanjega zaveznika. Spor z gibanjem Fano je nastal, ker je zvezna vlada načrtovala njihovo razorožitev in razpustitev.