Ameriško posredovanje v Latinski Ameriki se je začelo že s prisvajanjem Teksasa leta 1845, kar je vodilo do vojne z Mehiko, v kateri so ZDA dobile še Novo Mehiko, Arizono, Kalifornijo, Nevado, Utah, Kolorado in Wyoming. ZDA pa so s posrednimi ali neposrednimi operacijami rušile oblasti v latinskoameriških državah ali jih podpirale tudi v 20. stoletju.
Rojstvo Monroejeve doktrine in širitev ozemlja
Zlasti v 20. stoletju so ZDA pogosto, predvsem z organiziranjem državnih udarov, a tudi z vojsko, posredovale v Latinski Ameriki. Nekakšna osnova za to je bila Monroejeva doktrina (1823), ki je nastala ob osamosvojitvi latinskoameriških držav in načrtih Španije, da ponovno osvoji te kolonije. Na to doktrino, sicer precej po svoje in grobo interpretirano, se je v svojih posegih v Latinski Ameriki sklicevalo več predsednikov ZDA, tudi John F. Kennedy, Ronald Reagan in Donald Trump.
James Monroe, predsednik ZDA v letih 1817–1825 (pomemben tudi, ker je že leta 1803 kot diplomat z nakupom francoskega ozemlja za dvakrat povečal ozemlje ZDA), je v tem dokumentu zapisal, da bodo ZDA, ki so imele takrat 10 milijonov prebivalcev, vsako vmešavanje Evropejcev na ameriški celini razumele kot grožnjo lastni varnosti. ZDA pa so bile večji del 19. stoletja prešibke, da bi doktrino lahko uveljavile. Tako so Britanci leta 1833 brez ameriškega odpora zasedli Falklandske otoke. Tudi zaradi državljanske vojne v letih 1861–1865 ZDA niso mogle z vojsko nastopiti proti francoskemu posredovanju v Mehiki v letih 1861–1867, ko je Napoleon III. hotel za mehiškega cesarja postaviti Maksimilijana, brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa in lastnika tržaškega gradu Miramar.
Širitev na zahod in uveljavljanje prevlade
Sicer so bile same ZDA v vojni z Mehiko v letih 1846–1848, ko so se povečale za polovico, saj so dobile Teksas, Novo Mehiko, Arizono, Kalifornijo, Nevado, Utah, Kolorado in Wyoming.
Odločno so se sklicevale na Monroejevo doktrino leta 1895, ob sporu med Venezuelo in Veliko Britanijo zaradi ozemlja ob Britanski Gvajani. Tedaj so v Beli hiši podpirali Venezuelo, vendar je na koncu mednarodna arbitraža v Parizu sporno ozemlje prisodila Britancem. Pomembno je, da so v času te venezuelske krize v Beli hiši začeli trditi, da imajo ZDA pravico do vojaškega posredovanja na zahodni polobli.
Leta 1898 so ZDA z vojsko odločilno pomagale Kubi v njenem boju za neodvisnost od Španije. Španija, ki je tako izgubila zadnje ozemlje na zahodni polobli, je ostala tudi brez Portorika, ki je še danes pod ZDA, v Tihem oceanu pa brez Filipinov in Guama. ZDA pa so kot čedalje večja svetovna vojaška sila Monroejevo doktrino vse bolj razumele kot svojo pravico do prevlade na ameriški celini.
Rooseveltovo dopolnilo in ekonomska posredovanja
Leta 1902 je prišlo še do ene venezuelske krize, ko so Britanija, Nemčija in Italija blokirale venezuelsko obalo, ker tamkajšnja vlada ni hotela odplačati dolgov in poravnati škode, ki jo je državljanska vojna povzročila državljanom evropskih držav. Vlada v Caracasu se je sklicevala na Monroejevo doktrino in zahtevala vojaško posredovanje ZDA. A tedanji ameriški predsednik Theodore Roosevelt je izjavil, da se Monroejeva doktrina nanaša samo na evropsko prisvajanje ozemlja na zahodni polobli. »Nobene države, ki je ravnala neprimerno, pa ne bomo branili pred kaznovanjem,« je še dejal Theodore Roosevelt.
Dve leti zatem pa je Roosevelt izjavil, da imajo ZDA pravico do posredovanja v Latinski Ameriki v primeru, da kakšna latinskoameriška država vodi očitno neprimerno politiko. Tako so si ZDA prisvojile pravico, da pritisnejo na latinskoameriške države, ki niso odplačevale dolgov ali so vodile gospodarsko politiko v nasprotju z interesi ZDA.
Od kubanske revolucije do neuspelih udarov
V naslednjih desetletjih so se ameriška vojaška posredovanja v Latinski Ameriki kar vrstila. Več let so ameriški marinci ostali na Kubi, v Hondurasu, Panami, na Haitiju, v Dominikanski republiki in Nikaragvi. V letih 1917–1922 na primer so na Kubi varovali interese ameriških lastnikov plantaž sladkornega trsa. Po letu 1940 so podpirali diktatorja Fulgencia Batisto, ker je njegova politika ustrezala interesom ameriških poslovnežev. Ko je leta 1959 Batisto strmoglavil Fidel Castro, so se odnosi med Kubo in ZDA poslabšali in v Beli hiši so leta 1961 organizirali protirevolucionarni udar 1400 v ZDA izurjenih kubanskih emigrantov, ki pa je bil neuspešen že ob izkrcanju v Prašičjem zalivu. V naslednjih desetletjih so ameriške tajne službe večkrat poskušale ubiti Castra, ki je vladal do leta 2008. Tudi med kubansko krizo leta 1962, ko je človeštvu grozila tretja svetovna vojna, so se ZDA sklicevale na Monroejevo doktrino.
Že leta 1903 so ZDA na Kubi za nedoločen čas najele 117 kvadratnih kilometrov ozemlja ob zalivu Guantanamo, kjer je nastala vojaška baza, od leta 2002 pa je tam zloglasno koncentracijsko taborišče za osumljene islamističnega terorizma.
Operacija Kondor in boj proti komunizmu
Po drugi svetovni vojni so se ZDA sklicevale na Monroejevo doktrino, ko naj bi preprečile širjenje komunizma v Latinski Ameriki. Tako sta Cia in ameriška vojska podpirali režime v Latinski Ameriki, ki naj bi jih ogrožal komunizem. V resnici so Belo hišo motili že socialdemokratski voditelji držav. Leta 1964 je tako v Braziliji podprla in najbrž tudi organizirala državni udar proti socialdemokratu Joãu Goulartu. Še bolj očitna je bila vloga Cie v državnih udarih v Gvatemali leta 1954, v Ekvadorju v letih 1960–1963, v Boliviji leta 1971 in v Čilu leta 1973, ko je oblast prevzel Augusto Pinochet. O grozljivih zločinih Pinochetovega režima pripoveduje na primer knjiga Neznana dimenzija čilske pisateljice None Fernández. Pravzaprav je šlo za del operacije Kondor, v kateri so ZDA v več desnih diktaturah Južne Amerike, to je v Čilu, Argentini, Urugvaju, Braziliji, Paragvaju in Boliviji, na skrivaj podpirale in deloma spodbujale krvavo represijo proti levičarjem in državni terorizem. Samo v Argentini je izginilo več kot 10.000 nasprotnikov diktature, ki je bila na oblasti v letih 1976–1983.
Vojaški posegi ob koncu stoletja in afera Iran-Contra
Med ameriškimi vojaškimi posredovanji v Latinski Ameriki velja omeniti tisto leta 1965 v Dominikanski republiki in leta 1983 v Grenadi. Ameriško vojaško posredovanje v Panami leta 1989 proti skorumpiranemu diktatorju Manuelu Noriegi, ki je dejansko sodeloval z narkokarteli, pa je vodilo do demokratizacije države.
Posebna zgodba je v 80. letih ameriška podpora kontrasom, protirevolucionarjem v Nikaragvi, kjer so leta 1979 v ljudski vstaji proti kleptokratski diktaturi družine Somoza oblast prevzeli marksisti na čelu z Danielom Ortego. Predsednik Ronald Reagan je zaradi nasprotovanja ameriškega kongresa na skrivaj pomagal kontrasom z denarjem od prodaje orožja Iranu, kar bi prav tako moralo ostati skrivnost. A stvar je prišla na dan in izbruhnil je škandal, ki je oslabil Reagana.